Dobro jutro: Zaljubljen v ustvarjalnost

Morda je kriv nedaven lunin mrk, da srečujem vse več čudovitih ljudi, ki dvomijo o tem, kar počnejo, ki se jim vse, kar so še včeraj počeli s strastjo, ne zdi več smiselno. Ker tega nihče več ne ceni. Ker od tega ne morejo preživeti. Razpoloženje v državi ni ravno naklonjeno ustvarjalcem, nešteto je mladih umetnikov, ki ne vedo, kdaj bo prišel dan, ko bodo preživeli s svojo umetnostjo, z delom, za katerega so se šolali.

In potem sem v knjigi Velika čarovnija Elizabeth Gilbert naletela na sicer naivno, a zanimivo vprašanje: »Zakaj ljudje vztrajajo pri ustvarjanju, celo ko je težko, neudobno in pogosto ne prinese finančnega povračila? Vztrajajo, ker so strastno zaljubljeni,« si odgovarja Gilbertova. »Nehajte se obnašati do svoje ustvarjalnosti kakor do zakonca v mučnem, dolgem nesrečnem zakonu in začnite gledati nanjo z očmi svežega, strastnega ljubimca,« pravi. Tudi če imate zanj samo petnajst minut, boste zanj žrtvovali vse. Brez pritoževanja.« Jasno, da se je zazdelo poenostavljeno, romantično, pa vendar. Pomislila sem na vse zgodbe umetnikov, ki mi jih je uspelo spoznati v teh več kot dveh desetletjih, vse so se začele s strastjo, ki je premagovala zavrnitve založnikov, boj za eksistenco. Nekaj jim je bilo skupno: niso odnehali. Strast izpisati zgodbo je bila močnejša od vseh realnih ovir.

Mojco Kumerdej sem vprašala, kako težko je bilo za tri leta žrtvovati svoj zunanji svet, se odpovedati nujno potrebnim honorarnim delom in se potopiti samo v svoj roman. In je rekla, da to zanjo ni bila žrtev, ampak brezpogojna nujnost. Žrtev bi pomenilo to, da romana ne bi napisala oziroma da bi ga naredila polovičarsko, in to žrtev bi težko, če sploh, prenesla. Nastal je veličasten roman Kronosova žetev. Zanj je dobila nagrado Prešernovega sklada.

Tako da ... Če je zgodba, ki te obseda, dovolj močna, jo izpiši, ne glede na vse. Sicer bo, kot bi rekel Tom Waits o svojih pesmih, odšla od tebe k drugemu, ki jo bo zmožen izpisati.