Dobro jutro: Zaloge za preživetje

Iz težke kape orjaške sončnice je v nekaj dneh že izpulila in nekam skrila vsa semena. Kot bi me karala, zakaj se ne zmigam in si ne začnem pripravljati zimskih zalog, mi je veverica skoraj izpod nog pobrala še zadnja zrna, ki so ji med luščenjem padla na tla. Toplota je še vedno poletna in v njej smo izgubili zavedanje, kako blizu so mokri in mrzli dnevi. Pa tudi strah, da bi elementarno stradali, nam je pregnal za mnoge resnično, za nekatere še vedno nedosegljivo obilje hrane.

Veverica se ne prepušča naključju. Pospravlja zdaj, ko je vsega še dovolj. Ko drevje še ni ogabno mokro, ko megla njenega repa in kožuha še ne lepi v nevšečno nadlogo in ko se pod zelenimi drevesnimi klobuki še z lahkoto skriva pred plenilci, tudi zlahka najde skrivališča. A jih na svojem razmeroma velikem gozdnem območju pozneje težko najde. Tako bom ob prvem pomladnem čiščenju gozdnega roba spet našel pod štorovjem podrtih dreves polne kotanje orehov, povsem črvive lešnike zataknjene za skodrano lubje divje češnje in v zapuščenem gnezdu kdo ve katere ptice na visoki lipi nekaj borovih storžev in pod njimi nastlano še njihovih semen z dolgim letalnimi krilci. Nagon po preživetju je veliko močnejši od njenega živalskega spomina. A prav zaradi tega se ji lahko zgodi, da hude zime morda sploh ne bo preživela, čeprav si je pripravila dobrot rodovitne jeseni za dve ali tri zaporedne zime dovolj.

Dovolj je zraslo tudi na gredicah. Ravne in razsežne njive na poljih levo in desno od Drave so nekatere še obložene s pridelkom, druge so ljudje že prav po veveričje oskubili in spraznili. Vsepovsod se kopičijo zaloge, za katere tudi še ni jasno, ali jih bo kdo čez zimo potreboval in použil. Pa ne, da bi po veveričje pozabili nanje, ampak zato, ker so se med vrtnarja in poljedelca vrinile dolge vrste štacun, preprodajalcev in prepričevalcev, da je varneje in ceneje hoditi po krompir v špecerijo, kakor na bližnjo njivo ali v hladno kmečko klet. Naju z veverico še niso prepričali!