Dobro jutro: Že mora tako biti

Ni mi treba iz mesta hoditi ob koncih tedna na vaške predstavitve košnje, žetve, mlačve in drugih kmečkih opravil, dokler še poznam ljudi, ki vsega tega ne igrajo za zabavo, ampak to zares delajo za lastno preživetje. Doma še imajo bogate zbirke kmečkega orodja, ki niso za ogledovanje, ampak za pomoč pri opravilih.

Pozimi sva se s Tinekom veselila, ko sva z akacijevimi klini okrepila garice voza, ko nama je uspevalo popravljati lesene grablje in rasohe, ko je on natančno stisnil doge novega žehtarja, jaz pa nabrusil dve motiki za pomladansko kop v vinogradu ... Sklepal je koso že na začetku aprila, da je bila pripravljena za seno, med obiskom nekaj tednov pozneje pa mi pokazal prve položene vrste ravno prav cvetočih trav za najzgodnejše seno.

Zdaj mu veselje in navdušenje vse bolj plahnita. Ne jezi se na prestopno leto, a ga preprosto ne mara, ker sta mu že dedek in oče povedala, da takšna leta niso kaj prida. Ne preklinja dežja skoraj sleherni dan, ne benti nad hladnimi jutri poznega junija, a ne more biti navdušen, da mu, pridnemu in delavnemu samcu, kakršnega poznajo daleč naokoli, ne uspe uloviti treh ali štirih suhih dni, ko bi lahko pošteno posušil seno za edino kravico v hlevu. Kako bo prihodnje dni požel tisto malo pšenice, če bo nenehno mokra? ...

»Že mora tako biti!« mi odgovarja, kakor bi se že vdal. Na vse isti odgovor: zakaj je sam brez žene in otrok, zakaj ne sprejme državne socialne pomoči, zakaj noče k zdravniku z bolečim kolenom ... Zakaj še vedno obdeluje ves breg, ki je za en par že zgaranih rok veliko prevelik?

Za koga popravlja in hrani vse to kmečko orodje ... ?

Potem pa naravnost: »Pa saj si tu že čisto domač. Pa vnuke imaš. Nekdo pa bo moral, ko mene ne bo!« Obrne se proti domačiji v soseščini, ki ima potomce po svetu, pa je že nekaj let zapuščena. Sem mu videl solzo v očeh, v tem premokrem juniju prestopnega leta?

Posmrka: »Že mora tako biti!«