Tiskane izdaje
Mitja se je pojavil kot - duh v dvojni izvedbi. Saj je - Duh. Duh Mitja Duh, torej. Nekdanji odvisnik, padli angel in znova vstali junak. Lepega dne ga je bilo opaziti povsod. Tekal je gor in dol po mestu, ob katerikoli uri ob kateremkoli dnevu in vremenu. Moral je pasti v oči. Nikoli ni bilo jasno, ali od česa beži ali k nečemu hiti. Je pot njegov cilj ali je cilj njegova pot? Ali teče stran od težav, kot počne večina, ali teče za lepšim in boljšim? Potem je nekega dne napisal knjigo. Razodel pred svetom mladostno napako in naznanil vrnitev na začetek. V okolje, kjer je veljal za zgubo in luzerja.
Med ljudi, ki so se, ko so ga videli teči, spraševali, kaj je narobe z njim. Odgovoril jim je s tremi besedami: tek - za - življenjem. Tako je naslovil svojo knjigo. V bistvu se je najprej odločil živeti za tek. Zdaj, po več tisoč pretečenih kilometrih, teče, da živi. Sporočilo je isto: ko si na tleh, lahko tam ostaneš, lahko pa se tudi dvigneš in poletiš. V obeh primerih boš moral to storiti sam. Človek je na koncu zmeraj sam. Drugi pridejo vmes. Potem. Ko se človek odloči za življenje. Ko vstane. Če vstane ... Mitja Duh se je odločil - ne obležati. V hipu je imel vojsko ljudi za seboj. Baterijo za ognjeno podporo. Vsi bi padlemu angelu pomagali vstati.
Nakar ga lepega dne vidim hoditi za - otroškim vozičkom. Za malim duhcem. Ko sta se najini poti prvič prekrižali, ga vprašam, kakšno sporočilo vendar nosi temu svetu: zakaj mora mlad človek najprej pasti, da ugotovi, da se zmore pobrati? Od desetih se jih vendar devet nikoli ne vrne v življenje. Prav to je moje sporočilo, je rekel, nazaj v življenje. Ker droga to ni. Ker si njegovo življenje šele zdaj zasluži ime. Sliši na ime Klara.
