Dobro jutro: Žulji za pridelek

Čeprav so škarje grizle presušene rozge, kot da bi bile papirnate, so na dlani desnice do popoldneva nastali trije mehki vodeni hribčki; največji in najbolj boleč prav na pregibu med palcem in kazalcem. In prav ta je počasi temnel in postajal vse trši. Stanko se mi je zarežal, ko je videl, da škarje malo nerodno preprijemam, da ne bi s svojima ročajema silile prav na boleča mesta in neprijetno stiskale svežih žuljev. Samo hudomušno; nič poniževalnega primerjanja med fizičnimi garači in mestnimi pomehkuženci ni bilo na njegovem razpotegnjenem licu.

Nekaj deset korakov više, ko sva vsak svojo vrsto trsov obrezala do vrha ali sepa, me je najprej lopnil po rami, si vešče obrisal desnico ob hlače in mi jo pomolil pred nos: trije črnikasti žulji so se bohotili na razkrečeni dlani na povsem istih mestih, kakor sem jih pridelal sam. »Viš, ista sva! Boli, a se bova že navadila!« Šele po praznem kozarcu lanskega polsuhega šipona sva sedla na sep in že tretjič ta dan se mi je začel zahvaljevati, da mu pomagam obrezovati vinograd. Njegovi žulji mu niso pomenili nič, moji so mu bili dokaz trdne povezanosti in prostovoljne pomoči pri njegovem opravilu.

»No, pa sva letošnjo trgatev le dobro zastavila,« je prebodel moje razmišljanje o rokah in žuljih. Prav takrat, ko sem v mislih videl njegove razpokane dlani in prste med lanskim obiranjem grozdja. V Halozah so gospodarji trdno navezani na vinograd in ne pustijo vsakemu, da bi se s škarjami spravil nad njihove trte: rezanje je začetek trgatve, poudarjajo.

»Žulji pridejo in izginejo. Njihova grenka vsebina je ogabna, zato pa je z žulji opravljeno delo toliko slajše.« Sam sem si na glas vrgel pod nos nekdanje posmehovanje, da žulje dobi le, kdor ne zna delati. Takoj me je popravil: žulje dobi le, kdor dela; kdor ne dela, jih ne more dobiti. Več žuljev je več pridelka! Potem pa je iz kleti prinesel kakor milo zlizan kos loja: zmehča kožo in žulj prej izgine! Pa sva zaškrtala v naslednje vrste.