Tiskane izdaje
Verjeli ali ne, mešanje Slovenije in Slovaške je, poleg panslovanske barvne sheme zastave, končno enkrat spet upravičeno. In da bi bilo začudenje še večje, se to dogaja na medijskem področju. Tako Slovensko kot Slovinsko sta namreč sredi precej vroče razprave o domorodni glasbi in nje kvotah.
V Blatnem dolu je tako, da je ena večjih buč, ki se kotalijo v javni debati, ta, da se kvote povečujejo in definicija slovenske glasbe spreminja zato, ker je treba ščititi slovenski jezik. Tega, da ogroža ameriška/angleška/hrvaška/srbska/kakršnakolipačžesamodanislovenska glasbena produkcija, ki bi, če ne bi bilo omejitev, kot so predlagane, tako rekoč s hitrostjo izbruha ebole izrinila vse, kar diši po slovenščini. Resnica je seveda drugačna. Slovenski jezik ne potrebuje zaščite. Zaščito potrebujejo slovenski glasbeniki.
Če bi resnično hoteli zaščititi slovenski jezik, potem bi bilo bolj smotrno začeti pri besedilih komadov. Mnoga bi namreč zavrnili že na šolskem pesniškem tekmovanju v sedmem razredu, spet druga so pohujšljivo banalna, tretja pa tako nelogična, da se človek sprašuje, na čem je avtor. A ker tovrstni orwellovski prebliski vzbujajo splošno nelagodje in ker se o okusih ne razpravlja, besedila komadov ostajajo takšna, kot so. Hvala bogu. Kajti sicer bi bili prikrajšani za rock zasedbo, ki je pela o tem, da je osamljen stol in da pevec sam bo ostal. Prav tako bi bili prikrajšani za predsednika republike, ki se dere »ti, ti, ti, ti moja rožica«, kar bi bila velika škoda. Če naj omenimo zgolj dva naključna primera.
Zato je o zaščiti slovenskega jezika na radijskih postajah odveč izgubljati besede. Ideja je sumljivo podobna nedavnemu poskusu največje opozicijske stranke (ki si bo, mimogrede, menda omislila še lastne radio, televizijo in kdovekatero iteracijo »neodvisnega spletnega portala«, ki je storil hitro in zasluženo smrt v parlamentarni proceduri.
Cilj, ki bi ga ministrstvo s spremembami zakona moralo zasledovati, je podpora, zaščita, če hočete, slovenskih glasbenikov. Ki silno radi pojejo v slovenščini. In tudi kadar ne pojejo v slovenščini, so še vedno slovenski glasbeniki. Ki koncertirajo povsod po državi. Ki imajo publiko in ki − to je najbolj pomembno − preprosto ustvarjajo.
Slovenske glasbe, natančneje glasbe slovenskih izvajalcev in avtorjev je v zadnjih desetih letih nastalo ogromno. Eden od razlogov je tudi ta, da se je zaradi zakonsko določenih kvot povečala potreba po slovenski glasbi. Nenadoma pač ni bilo več dovolj v arhivu imeti zbirke duetov Naceta Junkarja in Helene Blagne, best of Tria IN in Buldožerje.
A oblikovalci zakona so ta, verjetno nenadejani učinek kvotnega sistema kot da povsem spregledali. Raje so predlagali rešitev, ki je na papirju videti smiselna, dokler se človek ne zave, da je ministrstvo za kulturo na ta način iz kvot slovenske glasbe odpisalo celotno diskografijo Laibachov ali Tidov. Pa tudi lep kos skladb Magnifica in Tinkare Kovač ter grozno velik kos slovenskega vokalnega jazza. Zmagovalci − čeprav nenadejani − takšne ureditve pa so hrvaški Let 3. Ker so nam pred petnajstimi leti prodali mačka v žaklju.
Zato je nujno, da se definicija slovenske glasbe v predlogu sprememb zakona spremeni tako, da bo zajela širši krog ustvarjalcev. Denimo v smislu, da za slovensko glasbo, vokalno ali instrumentalno, šteje glasba, katere avtorji ali besedila so vsaj deloma slovenski oziroma je glasba v osnovi slovenskega izvora.
Ob takšni ali podobni definiciji imajo tudi zaostrene kvote svoj smisel, saj bodo radijske postaje lahko več prostora namenile manj znanim slovenskim ustvarjalcem, tem pa se ne bo treba obremenjevati z vprašanji, ali njihova glasba ustreza nekemu zakonskemu določilu, pač pa se bodo lahko trudili, da bi bili njihovi komadi čim boljši. Bob ve, da ni vedno tako.
N.B. Pričujoče besedilo bo avtor, ki si kruh služi predvsem na eni od slovenskih radijskih postaj, po objavi na spletu dostavil tudi ministrstvu za kulturo kot svoj prispevek k javni razpravi na to temo. To lahko storite tudi vi, do 22. junija, na e-naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
