Tiskane izdaje
Oni dan se je premieru Miru Cerarju v pogovoru za nacionalko zareklo, da se bosta z ministrom za javno upravo (in digitalije) Koprivnikarjem lotila e-volitev. Tistega projekta torej, ki kakor zombi v nizkoproračunskem hororju nikakor noče umreti, pa čeprav bi moral biti že zdavnaj globoko pod rušo, pozabljen za vekomaj.
Prav res (in z vnaprejšnjim opravičilom legendarnemu Slavku Krušniku), če bi obstajalo tekmovanje v slabih idejah, bi ideja o e-volitvah zasedla zadnje mesto. Ker je pač tako zelo slaba. Da je temu tako, sta, denimo, v zadnjih dneh pokazala kolega Tomić v Mladini in Trtnik v Večeru. Tisto, kar najbolj skrbi, pa je, da kljub vsem varnostnim pomislekom odgovorni silijo z glavo skozi zid in zadevo peljejo naprej.
Da se o elektronskih (oziroma kot jim radi rečejo zagovorniki: internetnih) volitvah v Sloveniji pogovarjamo predvsem s tehničnega in varnostnega vidika, je sicer na neki način logično, a tudi hudo varljivo. Neznanke in šibke točke elektronskih volitev so namreč znane in že zaradi tega na neki način obvladljive.
A na tej točki se razprava nemalokrat ustavi, češ, kako bo ta država izvajala elektronske volitve, če še podpisne komponente za sistem e-davkov ne zna zagotoviti za vse operacijske sisteme in platforme. Kar je, resnici na ljubo, precej soliden argument. A tudi če bi nekomu uspelo sestaviti tehnološko popoln sistem elektronskih volitev, ki bi bil tako varen kot, denimo, papeški konklave, ideja o e-volitvah ne bi bila nič bolj sprejemljiva.
Hiter pogled v zgodovino namreč pokaže, da so se tudi vsakokratni odgovorni tega projekta lotevali kot neke vrste prostočasno aktivnost, kot nečesa, kar je logični nasledek zadnje podosobitve portala e-uprava, in kot da gre zgolj za še en upravni postopek, ki vam bo prihranil dirkanje na izpostavo upravne enote v zadnjih minutah njenega delovnega časa. Vse skupaj brez resnega premisleka o tehničnih (glej zgoraj), političnih in družbenih posledicah takšnega projekta. Razlika je zgolj ta, da se je takrat govorilo o e-volitvah, danes pa se piarovsko bolj všečno govori o i-volitvah.
Tak je bil, denimo, pristop Koprivnikarjevega predhodnika Gregorja Viranta v (zdaj že) predzadnji iteraciji te e-volilne zombijevske apokalipse. In tudi tokrat se zdi, da se ključni ljudje v vladi z e- ali i-volitvami ukvarjajo zato, ker se pač lahko.
Včasih sta bila ta dva pojma medsebojno zamenljiva, danes pa se je uveljavilo pojmovanje, da e-volitve pomenijo uporabno elektronskih glasovalnih naprav, i-volitve pa dejanske volitve po internetu. Da sta oba koncepta jako problematična, seveda ni presenečenje. Kar se elektronskih glasovalnih naprav tiče, je aktualni volilni cikel v ZDA dovolj veliko opozorilo, da se jim moramo v Blatnem dolu ogniti v velikem loku.
Glasovanje po internetu pa je tako in tako najboljši recept, da skupaj uničimo še tisto malo legitimnosti, ki jo naš politični sistem še premore.
Volitve kot temeljni kamen (konstitutivni element, če imate radi dolge besede) demokratične ureditve so same po sebi precej občutljiva zadeva. Temeljijo na zaupanju med volivci, kandidati in tistimi, ki ugotavljajo rezultat, da bodo glasovi lahko oddani, da bodo oddani glasovi prešteti in da bo rezultat preštetih glasov točen.
V trenutnem − recimo temu analognem − sistemu volitev to dosežemo s prepletanjem več različnih ukrepov: volišča so številna in dostopna, člani komisij na voliščih so prebivalci iz lokalnega okolja, in ko oddajate svoj glas, obstaja velika verjetnost, da vsaj na videz poznate vsaj enega izmed članov komisije. Kar že v osnovi poveča stopnjo zaupanja v postopek.
Pri ugotavljanju rezultatov so navzoči tudi predstavniki kandidatov oziroma strank, kar dodatno poveča stopnjo zaupanja. In tudi če bi se zgodila kakšna nepravilnost, kakor pred leti na enem od volišč v Tržiču, prav ta sistem nadzora na več ravneh hkrati omogoča hitro zaznavanje in odpravljanje napak, ne da bi bila pri tem ogrožena integriteta celotnega postopka.
Povedano drugače: tudi kadar gre pri sedanjem sistemu volitev kaj narobe, je na različnih ravneh na voljo dovolj različnih varovalk, da o končnem rezultatu ni mogoče utemeljeno dvomiti oziroma ga je mogoče na več načinov neodvisno preveriti.
To pa je še vedno zgolj minimalni standard, ki ga mora postopek volitev dosegati. Šele potem se lahko začnemo pogovarjati o morebitnem dopolnjevanju ali nadgrajevanju analognih volitev z digitalnimi, pa najsi bodo to e-, i- ali volitve s katero drugo predpono.
A ker zaradi narave stvari pri oddaji elektronske glasovnice ob oddaji glasu izgubite nadzor nad njim in ne veste, ne kam je potoval, ne kdo vse ga je upravljal, niti ne na koliko koncev se je shranil, medtem ko za oddani glas na volišču točno veste, kje je, kdo ga bo štel in kdo bo z njim ravnal, je jasno, da so analogne volitve dosti večji garant politične stabilnosti kot še tako domišljen digitalni način glasovanja.
Legitimnost političnega sistema se utrjuje korak za korakom, na področjih, ki bodo ljudem (mladim in drugim) pomenila več kot zgolj še eno aplikacijo na mobilnem telefonu. Zato bodo premier, resorni minister in vsi drugi, ki navijajo za digitalne volitve, sebi in drugim storili veliko uslugo, če bodo na idejo preprosto − pozabili.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
