Tiskane izdaje
Slovenskih medijev in njihovih uporabnikov, kaže, ne more nič več presenetiti. Hladni kot špricer sprejemajo še tako hude sistemske šoke in niti ne trznejo ob dogodkih, ki bi večje in močnejše od njih pognali v stanje brezglavega obupa.
Sum na ebolo? Brezveze. Ponovno sojenje v primeru Patria? Zeh. Kandidatka za obrambno ministrico brez referenc? Dolgčas. Res, medtem ko se mediji prerivajo za boljši kot snemanja pred UKC in upajo, da bodo končno lahko oznanili čas za paniko, Slovenci in Slovenke mirno špancirajo tam mimo in se obnašajo, kot da so dali vse to že enkrat skozi.
Zato tudi ni nenavadno, da so od bližnjih narodov hčere in sinovi Triglava edini, ki niso niti trznili na ustanovitev nove države na Balkanu.
Da. Prav ste prebrali.
Verjetno so vas v šoli učili, da je na pogorišču nekdanje Jugoslavije nastalo šest držav. Če ste še bolj zaušesno mokre sorte, ste se morda učili, da jih je nastalo sedem. Ker je zraven še Kosovo. A povsem mimo Blatnega dola je zletel podatek, da je teh držav po novem osem. Sredi aprila je na nikogaršnjem ozemlju med Srbijo in Hrvaško Vit Jedlička, predsednik češke Stranke svobodnih državljanov, obrobne politične strančice konservativnega miljeja, ustanovil Liberland, suvereno državo popolne svobode in nizkih davkov.
Resnici na ljubo narod v Blatnem dolu sploh ni mogel trzniti, saj mu domači mediji, še bolj trde kože kot njihovi konzumenti, novice sploh niso servirali.
Razumete? Mediji, ti vratarji družbe, psi čuvaji javnega interesa, filter, ki ločuje za prebivalstvo pomembno zrnje od nepomembnih plev, so se tako rekoč družno odločili, da pobalinska razglasitev kvazi države pač ni vredna medijske obdelave. Tanja Žagar si želi otroka? Legitimna tema. Vsaj en članek, po možnosti z namiguško fotografijo. Ponovno prekladanje partizanov in domobrancev pri podeljevanju ljubljanskega častnega meščanstva? Pol strani v vodilnem časniku. Spolno življenje udeležencev aktualnega resničnostnega šova? Vedno in povsod, v živo in na zahtevo. A ustanovitve države na desnem bregu Donave niti povohali ne bomo.
Ker mi Slovenci vemo, kako se ustanovi država. Mogoče malo manj vemo, kako se z državo dela, ampak kako se do nje pride, pa vemo zagotovo. In tale češki evroskeptik Jedlička, ki je Liberland ustanovil na tistem koščku Srbije, ki leži na hrvaški strani reke in Beograd nad njim ne izvaja suverenosti, pač ne more biti resen škric.
In vendar je Liberland zgolj zadnji v seriji bolj ali manj resnih poskusov kvazi državic. Večina med njimi se konča klavrno, z modrimi utripajočimi lučmi in davčnim inšpektorjem (kajti ponavadi gre za davke), kakšna pa se razvije tudi v čisto zabavno turistično atrakcijo.
Prav danes namreč mineva točno triintrideset let, odkar se je Key West, najjužnejši otok floridskega otočja, odcepil od ZDA. Povod za odcepitev je bila poteza ameriške carine, ki je na cesti na severnem pristopu h Key Westu postavila kontrolno točko in začela pri ljudeh, ki so prihajali na otok ali odhajali z njega, iskati mamila in nezakonite priseljence.
Stvar je bila seveda uničujoča za tamkajšnji turizem, zato je župan mesta Key West Dennis Wardlow ob podpori mestnega sveta razglasil odcepitev otoka od ZDA in ustanovitev suverene in neodvisne Republike Conch ter ZDA napovedal vojno.
Težava je bila ta, da je na Key Westu navadno zasidrana relativno močna flota ameriške mornarice. Pač. V osemdesetih letih si nihče ni mislil, da bo Kuba kdaj ameriška bff. Conchi seveda niso imeli možnosti v morebitnem dejanskem vojaškem spopadu, zato je novoimenovani predsednik republike takoj podpisal še predajo in zahteval milijon dolarjev mednarodne denarne pomoči.
Trik je uspel, zanimanje medijev je bilo neznansko, nenadoma so vsi hoteli na Key West in ameriška carina je bila prisiljena umakniti kontrolno točko. Odsihmal je Conch Republic eden glavnih generatorjev turizma na celotnem floridskem otočju.
Liberlanda seveda ne čaka podobna usoda. A to ne pomeni, da ustanovitev mikrodržavice ni pritegnila medijske pozornosti. Ne le lokalnih medijev, odločitev predsednika Jedličke, da bo z nizkimi davki iz svoje države naredil ekonomski čudež tipa Hongkong ali Monako, je dvignila marsikatero obrv.
Davčne oaze pač nimajo rade konkurence, zato je o Liberlandu oni dan pisal celo luksemburški Wort .
Liberland resda ni politično-umetniški projekt tipa Država NSK, a ker so osemdeseta nepreklicno minila, je minil tudi uporniško-raziskovalni duh, ki jih je preveval. Danes je pogosto tako, da imata babica in vnuk na steni plakat istega hipurskega benda, uporniški pa ste že, če greste na Marihuana marš. Zato je nova država na Balkanu vendarle omembe vredna inovacija.
Ustave sicer še nima, a že zbira prijave za državljanstvo: Menda so jih dobili že več kot milijon. Seveda se lahko prijavite tudi vi. Področje je veliko okoli sedem kvadratnih kilometrov in ni vrag, da ne bi na njem našli svojega koščka zemlje.
Računajte le, da bo vaša nova domovina ob Donavi vsako leto vsaj za nekaj tednov tri metre pod vodo.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
