Tiskane izdaje
Oni dan, ko se je vesoljna Slovenija ukvarjala s pojavnimi oblikami koncertnega fašizma, slabega glasbenega okusa in nacionalistične poetike, se je na Šubičevi v Ljubljani odvijala bizarka svoje vrste. Ta je znova dokazala, da je najbolj priljubljen šport slovenske politične levice streljanje v lastno koleno in da je v parlamentu cel kup ljudi vseh barv, vonjev in okusov, ki vedno znova zamudijo priložnost biti tiho.
Beseda je tekla o zloglasnem Lex Mercator, ki so ga poslanke in poslanci, kakor je te dni v modi, sprejemali po nujnem postopku. Kot da ideja o oktroiranem članu uprave, ki v zasebnem podjetju zagovarja državni interes (karkoli naj bi to že bilo), že sama po sebi ne bi bila dovolj bizarna, je za resnični #wtf moment poskrbel nihče drug kot poslanec SD Janko Veber.
Temu je namreč v verbalni bravuri, vredni Marka Perkoviča - Thompsona, uspelo združiti divje špekuliranje, insinuacije in taborišče za politične nasprotnike. Stvar je tako huda, da je celo proslulemu mediju v službi resnice desnice na to temo uspelo objaviti članek, s katerega osnovno premiso se kaže strinjati. Da je vse skupaj prišlo na dan šele mesec dni kasneje, predvsem kaže na žalostno stanje javne razprave v Blatnem dolu vobče.
Konkretno, na seji parlamenta konec aprila je Vebru ušel sledeč mentalni izcedek: »Mislim, da bi morala vlada kot skupščina Slovenskega državnega holdinga povprašati gospo Lidijo Glavina, ali je bil morebiti Mercator prodan celo brez dolgov. Da je kredit ostal v Sloveniji, Mercator pa je bil čist prodan Agrokorju. Če je temu tako, potem bi seveda bilo potrebno vprašati, kaj se je zgodilo s tem kreditom v vseh teh poslovnih bankah, ki so dajale kredit Mercatorju, in ali morebiti te banke niso prenesle te kredite kot slabe terjatve na slabo banko? Ker če se je pa še to zgodilo, potem pa res predlagam, da takoj, ko to ugotovite, stopite v kontakt s kolegi oziroma z Vlado Republike Hrvaške in se zelo hitro dogovorite o nujnosti uporabe Golega otoka, ki ga Slovenija zna nujno potrebovati, v kolikor se še to izkaže za resnično.«
Ali Veber ve, da je z zgornjim stavkom skotalil precej veliko bučo ali ne, je postransko vprašanje. Bolj pomembno je vprašanje, kaj za vraga je šlo Vebru po glavi, da je na ta način omenjal Goli otok. Kajti kdorkoli premore količkaj pameti, človeškega dostojanstva in zdravega razuma, ta bo taborišča, gulage in podobne kraje za uničevanje človeških duš in teles omenjal zgolj in samo z obžalovanjem in obsojanjem.
Tovrstno pomanjkanje temeljne spodobnosti nas pri Vebru seveda ne bi smelo več presenečati. Navsezadnje gre za človeka, ki je v času pogroma nad romsko družino Strojan gladko pozval k protiromskim barikadam v Kočevju. Za človeka, ki je kot predsednik parlamenta v obdobju vseljudskih vstaj kot predstavnike ljudstva prepoznal sumljive ksenofobne like iz črne kronike. Poslanca, ki prodajo državnega premoženja vnaprej označi za veleizdajo, in obrambnega ministra, ki je tako zavzeto miniral prodajo Telekoma, da je mimogrede v razpravi razkrival podatke o tajnih lokacijah, iskal nemške okupatorje in se sploh obnašal kot v filmu.
A kljub temu poglejmo izjavo v vsej njeni degutantnosti nekoliko pobliže. Če jo boste pazljivo prebrali še enkrat, boste ugotovili, da Veber za svoje retorične bravure nima niti najmanjšega dokaza in da mu je to tudi popolnoma jasno.
»Mislim, da bi morala vlada povprašati Lidijo Glavina (se pravi SDH, op. p.), ali je bil morebiti Mercator prodan brez dolgov.« Špekulacija številka ena. Mercator seveda ni bil prodan »brez dolgov«, še manj je te dolgove prevzel SDH.
A ta špekulativni nastavek je nujen za špekulacijo številka dve: »Če je temu tako, potem bi seveda bilo potrebno vprašati, kaj se je zgodilo s tem kreditom v vseh teh poslovnih bankah, ki so dajale kredit Mercatorju, in ali morebiti te banke niso prenesle te kredite kot slabe terjatve na slabo banko?« Kot rečeno, temu ni tako in posledično Mercatorjevi krediti niso pristali na slabi banki. Poslancu Vebrovega kova in kilometrine to ne bi smelo biti težko ugotoviti. Je pa res, da potem ne bi mogel opletati s slabo banko in lažno insinuacijo, da so Mercatorjevi krediti pristali na plečih davkoplačevalcev.
Špekulacija, ki temelji na špekulaciji, ki ne temelji na ničemer, pa nas seveda pripelje do velikega finala, špekulacije številka tri: »Ker če se je pa še to zgodilo, potem pa (...) se zelo hitro dogovorite o nujnosti uporabe Golega otoka, ki ga Slovenija zna nujno potrebovati, v kolikor se še to izkaže za resnično.« Bum. Kot da je bilo taborišče pod določenimi pogoji sprejemljivo in kot da bi bilo pod nekimi drugimi pogoji spet sprejemljivo.
Vebru Golega otoka ni bilo treba omenjati. Če je res hotel zaključiti svojo teorijo zarote na bombastičen način, bi to lahko naredil kako drugače. Zanimivo, da ni predlagal sodnih postopkov, kar je sicer njegova priljubljena prostočasna dejavnost. Namesto tega je izvoljeni predstavnik ljudstva, človek, prek katerega narod izvršuje svojo demokratično suverenost, za obračun z namišljenimi sovragi predlagal reaktivacijo komunističnega gulaga. Kako zelo znano.
Goli otok je kraj, ki bo za vekomaj poosebljal človeško trpljenje ter opominjal, kakšne krutosti je bila zmožna socialistična oblast. Zanj ni nikakršnega opravičila in da ga, čeprav zgolj kot slogovno figuro, uporabi poslanec stranke, ki je neposredna naslednica komunistične partije, je pod vsakršno kritiko in pokazatelj popolne odsotnosti kakršnekoli samorefleksije.
Zato seveda ni več vprašanje, kaj si o vsem skupaj misli poslanec Veber, pač pa, kaj si o tem mislita njegova poslanska skupina in njegova stranka. Še bolje: kaj si o tem misli katerakoli stranka.
**
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
