Dobrodošli v džungli: O, špica ali ošpica

Necepljeni se zanašajo na precepljenost drugih. Zakaj torej ne odvržete smeti na ulico, da jih bodo pobrali drugi.

Objavljeno
12. marec 2015 13.13
reut_vaccination
Aljaž Pengov Bitenc
Aljaž Pengov Bitenc

Dobre štiri mesece je, kar smo na točno tem mestu pisali o Sladjani Velkov, anticepilskem kultu in psevdoznanosti vobče. Kar se je takrat zdela predvsem miselna vaja o nevarnostih, ki jih prinaša anticepilska frilvolnost, se je že čez nekaj tednov spremenilo v realnost z izbruhom ošpic na novogoriškem območju in dejstvom, da se novi primeri ošpic vse odtlej pojavljajo po vsej Sloveniji. Nazadnje tudi v Pediatrični kliniki.

Če kaj, potem je zadnji primer okužbe z ošpicami na eni strani pokazal, kako pomembna je precepljenost populacije, in na drugi strani, kako zelo škodljive so anticepilske nebuloze o naravni imunosti. Kajti deklica, ki iz (očitno opravičljivih) zdravstvenih razlogov ni bila cepljena proti ošpicam, bi bila dosti bolj varna pred okužbo, če se precepljenost populacije v Sloveniji zadnja leta ne bi počasi, a vztrajno zmanjševala.

In zato pravzaprav gre. Starši svojim otrokom vedno želijo najboljše. A ko se zaščitniški instinkt cepi na prepričanje o škodljivosti cepljenja, ki se jim, diplomantom Univerze Google, zdi vsaj vedenje, če ne kar znanost, se skuha nevarna psevdoznanstvena čorba, ki je lahko še kako ubijalska. Dobesedno.

Neskončna ironija je, da se v času, ko je človeštvo sposobno s sondo pristati na kometu, razvozlati lasten genom in poslati astronavte na Mars, v razvitem svetu pojavljajo bolezni, ki so ponekod veljale za izkoreninjene in so bile še pred kratkim »zaščitni znak« nerazvitega sveta. In to ob higienskih pogojih, ki za svetlobna leta prekašajo vse, kar smo do sedaj poznali.

Zdi se, da je prav tu keč, kakor se reče v lepi slovenščini. Ker nam gre kot družbi načeloma kar dobro, vsekakor bolje, kot nam je šlo pred petdesetimi leti, se zdi, da temelji tega napredka, kot je, denimo, obvezno cepljenje, niso več potrebni. In tako se krog nalezljivih počasi, a zanesljivo spet sklene.

Ne gre za zlobo. Gre za neumnost.

Ali pa za sebičnost. Prav zanimivo bi bilo videti demografske podatke staršev, ki svojih otrok prostovoljno ne cepijo. Sodeč po ameriških epizodah z ošpicami gre za bolje situirane ljudi, ki so prišli do sklepa, da se jih zunanji svet tiče le toliko, kolikor to narekuje njihov interes.

Ti starši se tako zanašajo na druge, da bodo zagotavljali precepljenost populacije in ščitili tudi njihove necepljene otroke. Kar je podobno temu, da odvržete smeti sredi ulice in računate, da jih bo pobral nekdo drug. Hinavsko in neodgovorno hkrati. Kajti s tem, ko starši otrok ne cepijo, pa čeprav za to nimajo utemeljenega zdravstvenega razloga, trgajo prav tisto mrežo, na katero računajo, da bo ščitila tudi njihovo necepljeno deco. Tak, anticepilski Catch 22, za katerega so antivaxxerji razvili ogromno slepo pego.

Ob vsem tem je marsikateri starš zmeden in enostavno ne ve, kaj bi. Soočen z medijsko prezentacijo problematike, ki pogosto da prednost bombastičnosti kot relevantnosti (čeprav se zadnje čase najdejo tudi kakšne bolj relevantne medijske obravnave te teme), občasno aroganco ali vsaj čustveno zadržanostjo strokovnjakov ter gorečo kvaziempatijo antivaxxerjev, se enostavno odloči, da ne bo naredil ničesar. Kar je vse, kar so aktivni nasprotniki cepljenja hoteli. Bodisi zaradi neke vrste ideoloških, bodisi pridobitniških, bodisi kakšnih bolj sociopatskih razlogov.

Starši tako počakajo šest mesecev, pa eno leto, pa dve leti, pa pet let in ker se ne zgodi nič pretresljivega, na cepljenje malo pozabijo, potem pa se vse skupaj zdi že brezveze in nepotrebno. Dokler se virus nekega dne ne pojavi na pasji razstavi in najde populacijo, ki ni več precepljena.

Zato resnična težava v bistvu niso starši, ki ne vedo, ali naj svoje otroke cepijo ali ne. Resnična težava so ljudje, ki so jim vcepili to dilemo. Prestrašeni starši potrebujejo zgolj dober nasvet in nekaj kvalitetnih informacij. Pravim nasprotnikom cepljenja, ki širijo neresnice, nesmisle in neumnosti, pa bi človek v okviru napovedane reforme zdravstvenega sistema privoščil tudi kakšno uvedbo kaznivega dejanja zoper javno zdravje.

Mogoče bomo potem spet lahko namesto »ošpica« rekli »o, špica«.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.