Dobrodošli v džungli: Pomlad za Hitlerja

Zasmehovanje invalidov. Žaljenje novinark in seksizem nasploh. Rasizem in ksenofobija. Prozorne laži in nesramne manipulacije.

Objavljeno
23. marec 2017 11.37
Aljaž Pengov Bitenc
Aljaž Pengov Bitenc

Da življenje posnema umetnost (ki občasno posnema življenje), smo na tem mestu ugotovili že večkrat. A le redkokdaj se zgodi, da se to dogaja štiri stopnje oddaljeno od originala, kot je v primeru komedije Producenta (The Producers), režijskega prvenca Mela Brooksa z Zerom Mostelom in Genom Wilderjem v glavnih vlogah. Kar je bila pred pol stoletja z oskarjem nagrajena satira, je danes, žalibog, realnost.

Zgodba nam prikaže Maxa, ostarelega, uvelega in rahlo pozabljenega producenta in zabavljača, ki je nekoč v zlato spreminjal vse, česar se je dotaknil, danes pa živi od stare slave in prikrivanja minusa na bančnem računu (zveni znano?). Bolj po naključju kot ne se poveže s Leom, finančnikom rahlo sumljivih vrednot (spet, znano?) in skupaj načarata načrt, s katerim bi zaslužila gore denarja, opetnajstila par ljudi in − kako holivudsko − odjahala v sončni zahod. Oziroma v njunem primeru v Rio de Janeiro.

Načrt sam je sila preprost: na Broadwayu bosta postavila muzikal, ki bo spektakularno propadel, vsi, ki bodo v projekt vložili denar, pa se bodo zanj obrisali pod nosom. In ker propadlih projektov nihče zares ne preverja, bosta prodala kar 25.000 odstotkov vrednosti projekta.

Naša junaka na oder postavita muzikal z naslovom Pomlad za Hitlerja, ki jima ga je spisal poblaznel neonacist in ki naj bi bil ljubezensko pismo avstrijskemu malarju. Stvari gredo nekaj časa kot po maslu: denar priteka, produkcija je v razsulu, na premieri so ljudje ogorčeni in predstavo zapuščajo že med prvim dejanjem ...

... vse dokler se cenjenemu, lepo oblečenemu in (kvazi)elitističnemu publikumu ne zazdi, da gre pri vsem skupaj za neškodljivo parodijo firerja in njegove zalege. Uspeh je nenadoma zagotovljen, načrt spektakularno propade in razkrije njegovo gnilo bistvo.

Film je po prvotnem uspehu doživel še dejansko inkarnacijo na Broadwayu, leta 2005 pa tudi remake z Nathanom Laneom in Matthewom Broderickom v glavnih vlogah. In prav ta dva sta lani skupaj z Jimmijem Kimmlom sestavila parodijo parodije.

Trumped, kot se glasi naslov skeča, je bil marca lani sila popularen. Zdelo se je, da gre za neškodljivo parodijo kandidata avtokratskih nagnjenj in njegove zalege. Pač, ostareli, uveli in rahlo pozabljeni producent in zabavljač, ki je nekoč v zlato spreminjal vse, česar se je dotaknil, danes pa živi od stare slave in prikrivanja minusa na bančnem računu, ki je okoli sebe zbral (tudi) poblaznele neonaciste in finančnike sumljivih vrednot, vsi skupaj pa prodajajo svoj projekt za dosti več denarja, kot je dejansko vreden.

Danes vemo, da Donald Trump ni pričakoval zmage na lanskih predsedniških volitvah. Vedno bolj se utrjuje občutek, da je niti ni želel. Zasmehovanje invalidov. Žaljenje novinark in seksizem nasploh. Rasizem in ksenofobija. Prozorne laži in nesramne manipulacije. Navsezadnje, finančne mahinacije in goljufije ter najemanje ljudi, ki so nekoč delali proti ameriškim interesom. Res, zdi se, da je Donald Trump naredil vse, da bi volitve izgubil in da je zmagal kljub svojim najboljšim močem.

In vendar je leto dni po skeču in slabih petdeset let po originalu jasno, da je bil njegov uspeh zagotovljen, da načrt je na neki način spektakularno propadel in tako razkril njegovo gnilo bistvo.

Slovenci kakšne resne tradicije na področju filmske politične satire vsaj od osamosvojitve dalje nimamo. Če izvzamemo Trst je naš Žige Virca (od premiere katerega, mimogrede, mineva že osem let), se štetje začne in bolj ali manj konča pri Predsedniku Borisa Cavazze.

In čeprav film o predsedniku države, ki jo kokoš preleti v dveh dneh, pušča marsikatero vprašanje odprto (denimo, kako si lahko človek, pokrit z vrečo iz jute, poreže pol obraza, ko prileti skozi steklo), je bil na neki način preroški. Celo čevlje so metali vanj, dosti preden se je to zgodilo nekemu drugemu predsedniku.

In da bi tezo o življenju, ki posnema umetnost, raztegnili še na Blatni dol, manjka zgolj ugotovitev, da je pravi Borut Pahor v resnici receptor v predsedniški palači, medtem ko ljudstvu maha, torej, parodija.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.