Tiskane izdaje
Emo, izbor slovenske popevke za pesem Evrovizije, imamo vsi radi. Verjetno so razlogi pri vsakem izmed nas različni, nekateri morda celo pasivno agresivni. A imamo jo radi. Zato jutrišnji finale mnogi nestrpno pričakujemo. Pa čeprav z majhnim cmokom v grlu, kajti oba polfinalna večera, ki smo ju spremljali konec prejšnjega tedna, sta jasno pokazala, da je RTV SLO, vsaj kar se Eme tiče, podobna slovenski nogometni reprezentanci: niti pod razno ni sposobna skupaj spraviti dveh enakovrednih polčasov. Pri čemer se je letos precej težko odločiti, kateri polčas je bil slabši.
Da ne bo pomote. Prav je, da javna RTV-hiša pripravlja Emo, skupaj z vsem pompom in glamurjem, ki spadata zraven. Problem nacionalke ni Ema. Nasprotno. Problem nacionalke je, da so projekti ranga Ema na vrsti enkrat, največ dvakrat na leto, njeni avtorji pa so očitno razvili pogojni refleks, pri katerem je treba v tisti dve uri in nekaj TV-programa stisniti vse štose, ki so padli ob pivu v Bangladešu (ali kamorkoli se pač zdaj iz Kolodvorske hodi na pivo), ker kdo ve, kdaj bodo imeli naslednjo priložnost.
Bodimo konkretni: tisto, kar je v obeh polfinalnih večerih pustilo resnično grenak priokus, je bil »fukotožni« humor, ki so ga med povezovanjem prireditve zganjale Tina Gorenjak, Maja Martina Merljak in Tanja Kocman. Nekomu se je očitno zdela dobra ideja, da voditeljice, od katerih bi vsaka zase z lahkoto nosila celotno prireditev, zreducira na raven, oprostite, radodajnih lovač, ki ne znajo drugega kot namigovati na dolžino in velikost tega ali onega, pomenljiv premor, pomežik-pomežik. V redu, seks se prodaja. A dvakrat po dve uri bolj ali manj ene in iste fore bi od seksa odvrnilo še tako pohotnega osemnajstletnika.
Kdor si ob vsem tem še ni zabil vilice v oko, je lahko upravičeno začel v televizor metati cel predal jedilnega pribora v hipu, ko je triperesna deteljica brezsramno kopirala štose Johna Cleesa, ki jih je ta zbijal na pogrebu kolega montypythonovca Grahama Chapmana. Cleese je svojemu pokojnemu kolegu pripisal prvo uporabo besede »shit« na britanski TV, sebi pa prvo uporabo besede »fuck« na britanskem pogrebu. Gorenjak, Merljak in Kocman pa so si podajale besedice tipa »jebati«, češ na TV v živo tega ni še nihče rekel. Res, človek si včasih prav želi, da bi mu crknil televizor.
Najbrž se ne scenarist ne voditeljice niso spomnili Miše Molk in njenega »pizda, fantje, no, kdo je imel prav?!« ob koncu Evrosonga leta 1999. Takšno pomanjkanje dometa pa tudi pojasni, kako je naša cougar/milf/virgin triperesna deteljica lahko Maria Galuniča napovedala kot očeta razvedrilnega programa TV Slovenija. Človek bi skorajda pričakoval, da bo pokojni Mito Trefalt skočil iz groba in trojico začel preganjati po odru, oblečen v ata Košnika.
Slišati bo bogokletno, a dejstvo je, da so si Modrijani in vse, kar gravitira okoli njih, prestižni petkov večerni termin na prvem programu nacionalke prisvojili tudi zato, ker tam zbrana producentska ekipa ve, kaj dela, to počne redno in − posledično − dovolj dobro. Vključno z nedolžno-potrebnimi namigovanji na dolžino in velikost tega ali onega, ki, kljub abotnosti, vsaj niso sama sebi namen.
Zato je toliko bolj ironično, da je bil edini res svetal trenutek obeh polfinalnih večerov kratko trolanje tradicionalne petkove publike Blaža Švaba in Darje Gajšek. A pri tem je tudi ostalo. Preostali dvakrat po dve uri sta bili zgolj in samo parada slabega okusa in − razen redkih izjem − sila povprečne glasbe.
Da ne bo nesporazuma: glasbenikom ne gre ničesar zameriti, pa čeprav je na mestu vprašanje, kaj za vraga se je prijavilo na razpis, če so se med izbranimi šestnajstimi našli tudi taki, ki so komajda dobri za predskupino na vaški veselici. A tako pač je. Desetletje in več je minilo, odkar se je na Emo prijavil mainstream pop/rock izvajalec, ki bi tudi brez izbora za Evrosong z lahkoto napolnil nekaj dvoran po Sloveniji.
Prebijati se v glasbenem poslu v Blatnem dolu je mazohizem svoje vrste. In uvrstitev na Emo, ne glede na vse, ni zanemarljiv dosežek. Pa čeprav nastop služi zgolj kot opozorilo, da je med kariero cover-banda in kariero avtorske glasbe precejšen razkorak. Žal letos, pompu navkljub, to velja tudi za prireditev kot tako.
Razen seveda, če nas bodo presenetili in jutri pripravili šov nad šovi. Ali pa vsaj za zmagovalca izbrali komad, ki bo enkrat za spremembo dejansko boljši od drugouvrščenega.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
