Tiskane izdaje
Imenovanje Therese May na mesto britanske premierke je pokazalo na par precej pomembnih stvari. Prvič, da imajo resne stranke, kar britanski konservativci brez dvoma so, dovolj trdne strukture in uveljavljene mehanizme delovanja, da lahko preživijo tudi tako globok notranji razkol, kot ga je povzročil brexit.
Drugič, da ima politični razred tako zelo izražen samoohranitveni nagon, da so frakcije dejansko sposobne vsaj začasno skleniti premirje in končati spletkarjenje v stranki. In tretjič, da mora spet enkrat ženska pospraviti za fanti, ki so razsuli žur-plac in jo nato po hitrem postopku popihali domov.
Kljub priseganju na enakopravnost spolov je v visoki politiki še vedno tako, (večinoma moški) establišment ženske kandidatke na najvišje položaje resno jemlje šele takrat, ko nihče od fantov, torej, nima jajc, da bi se soočil z resnostjo nastalega položaja.
Theresa May bo morala pospraviti nastalo situacijo, ki so jo povzročili njeni (moški) predhodniki. Foto: Reuters/Daniel Leal-Olivas
Sosledje dogodkov, po katerem se je na Downing Street 10 zavihtela Mayeva, je predvsem sosledje moškega bežanja od odgovornosti. David Cameron, Boris Johnson in Nigel Farage so jo zato, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s posledicami referendumske odločitve, gladko popihali s scene (Cameron celo žvižgaje). Tako je edina med resnimi kandidati ostala − kandidatka. Ne zato, ker bi bili fantje prepričani, da je najbolj primerna za to vlogo in bi se ji kavalirsko umaknili, pač pa zato, ker ženske v politiki še vedno razumejo predvsem kot sredstvo za popravljanje imidža in lastne legitimacije.
Theresa May se bo morda res izkazala za novo Margaret Thatcher (to sicer ni nujno kompliment, je pa priznanje politične spretnosti), a njena trenutna naloga je predvsem izboljšati podobo vladajočih torijcev, ki ta hip precej spominjajo na slona v trgovini s porcelanom (in imajo precejšno srečo, da so opozicijski laburisti sredi državljanske vojne). Skratka, žensko imajo predvsem za lepotni okras, ki se ga znebijo takoj, ko je to mogoče.
Podoben vzorec smo lahko gledali tudi v Blatnem dolu, ko je Alenka Bratušek prevzela vajeti države, ki je bila na pragu zloma, in ji jo je, medtem ko so v njeno splošno smer leteli seksistični očitki o barvi čevljev ter vzorcu in dolžini krila, vendarle uspelo potegniti z roba prepada. Takoj ko je bil zrak za silo čist, pa se je začelo znotrajkoalicijsko politično obračunavanje in soliranje. Razpad njene stranke je bila skorajda nujna posledica njenega oslabljenega položaja.
In preden se kdo obregne ob to, tudi njena komisarska zgodba je bila prežeta s seksizmom in mačizmom, čeprav je bil v končni fazi zanjo res usoden razkorak med ambicijami in dometom. A tistega, kar se je spregledalo mnogim drugim, se njej ni.
Bo premierka Theresa May nova železna gospa? (Na fotografiji Margaret Thatcher s soprogom). Foto: EPA
V podobnem položaju je bila pred nekaj leti Katarina Kresal. Na hitro izvoljena na čelo stranke v resnih težavah jo je proti pričakovanjem popeljala v parlament in vlado ter bila nato tarča enega najbolj nizkotnih konstruktov v novejši slovenski zgodovini (s katerim se ni znala primerno spoprijeti). In skupaj z njo je dokončno potonila tudi stranka.
Tudi Margaret Thatcher in Angela Merkel, ženski, ki sta med vsemi političarkami verjetno najbolj zaznamovali povojno Evropo, sta bili na čelo njunih strank izvoljeni ne zato, ker bi veljali za očitni naslednici, pač pa zato, ker se vodenja njunih osramočenih strank nihče ni hotel dotakniti niti s palico.
Maggie je vodenje konservativcev prevzela po tem, ko je Edward Heath zavozil v odnosu do sindikatov in pri spoprijemanju z naftnim šokom v sedemdesetih letih, Angela Merkel pa je CDU prevzela po tem, ko se je pokazalo, da sta Helmut Kohl in Wolfgang Schäuble vpletena v škandal z nezakonitim financiranjem stranke.
Tudi Jadranka Kosor je morala, če hočete primer iz soseščine, predvsem pospravljati za Ivom Sanaderjem, ki je sredi leta 2009 na hitro odstopil. Sicer jo je na položaj predlagal Sanader, a povsem jasno je bilo, da ga ni bilo moškega junaka, ki bi bil pripravljen stopiti v Sanaderjeve čevlje.
Seveda imamo tudi primere evropskih premierk, ki so na položaj prišle ob ustrezni moški konkurenci in skozi dvoboj idej in prepričanj. A med takšnimi, ki so preživele cel mandat ali celo več, so poleg Thatcherjeve in Merklove zgolj skandinavske političarke. Vsem drugim pa je bila namenjena vloga potrošne robe.
Ciniki bi rekli, da so ženske v politiki vendarle napredovale, saj so bile včasih zgolj za okras, zdaj pa že smejo pospravljati za drugimi.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
