Tiskane izdaje
Kdorkoli je bil nad protesti v Lenartu in Šenčurju ter protibegunsko histerijo v Kranju in na Vrhniki šokiran, je, oprostite, bebec. To, kar se zadnje dni in tedne dogaja v Blatnem dolu, namreč ni od včeraj, niti to ni posledica gospodarske ali migrantske krize, pač pa je refleks radikalnega branjenja statusa quo, ki je vgrajen v samo bistvo tega naroda.
Hvalabogu še ni vse izgubljeno. Dan po šenčurski traktoristični paradi sta svoje povedala tudi tamkajšnja šola in župnišče. Sporočilo bi bilo težko bolj drugačno od traktorističnega bruhanja ognja in žvepla in daje upanje, da debata o begunski krizi ni polarizirana na leve in desne, pač pa − če že mora biti − na sočutne in malo manj sočutne.
Namreč: politikom, ki imajo glede Šenčurja, Kranja, Vrhnike in tudi Ljubljane polna usta zgražanja in sejanja strahu (oziroma, kot temu radi rečejo, skrbi za vrednote in varnost), seveda v resnici ne bi moglo biti bolj vseeno za eno in za drugo. Slikanje poslancev SDS Čuša in Grimsa s traktoristi v Šenčurju ima bolj kot s strahom pred begunci opraviti z bojem za oblast. In ko bo desnica spet v sedlu na Gregorčičevi, bo cilj dosežen, šenčurjevanje pa večinoma pozabljeno.
Kajti tudi če, se pravi ko bo na oblasti SDS, bo reševanje begunske krize (te, ali katere od prihodnjih) potekalo po nemških, in ne po poljsko-madžarskih taktih. Razlog je preprost: slovensko gospodarstvo je preveč odvisno od nemškega trga, da bi si katerakoli oblast lahko privoščila obilno soliranje.
A reelekcija je kruta gospodarica. Zaradi nje je celo predsednik republike Pahor včeraj, ko se je vendarle spomnil oglasiti na to temo, pozive k strpnosti relativiziral, češ »da je dosti bolj pomembno in koristneje reševati probleme, ki skrbijo ljudi«. Pa čeprav je »probleme, ki skrbijo ljudi« očitno možno rešiti le na en način. Da gredo begunci čim dlje stran od nas. Vsaj do volitev.
Gnev, pozivi na barikade in klici k ohranitvi časti matere domovine ter njenih hčera in sinov se namreč pojavljajo v relativno rednih intervalih. Takole, čez prst, enkrat na deset do petnajst let. Retorika je namreč vsakič ista, le valuta se menja.
V začetku devetdesetih so bili »avtohtoni« Slovenci živčni zaradi hrvaških in bosanskih beguncev. Čefurji, ki so zajedali v naše tolarje in marke. Konec leta 2000 so v Šiški zganjali moralno paniko zaradi migrantov v tamkajšnjem azilnem domu. Umazanci, posiljevalci in kradljivci, ki so živeli od naših davkov in zaradi katerih so − podobno kot zaradi romske družine Strojan nekaj let kasneje − po vsej Sloveniji postavljali vaške straže. Te dni pa se pošast domoljupja (sic!) plazi od vasi do malo večje vasi do glavnega mesta v obliki protestov proti beguncem in migrantom.
Že za soboto je namreč protibegunski shod napovedan tudi na Kotnikovi, kjer je začasna izpostava ljubljanskega azilnega doma. Ker da res ne gre, da so v bližini vrtec in dve šoli. Pa čeprav je v bližini tudi Metelkova, zavod za odprto družbo Bunker in fakulteta za varnostne vede. To omenjamo zgolj za perspektivo, če bi se kdo slučajno počutil ogroženega.
Pri kranjski zgodbi v resnici ne gre za šest begunskih otrok. Pri šenčurski zgodbi v resnici ne gre za begunski center. In pri ljubljanski zgodbi ne gre za lokacijo azilnega doma. Gre za to, da se Blatni dol kot hudič križa boji vsega, kar bi porušilo naš status quo. Taisti status quo, s katerim smo vsi nezadovoljni, v katerem neprestano drug drugega obtožujemo, da smo z nekom zlizani, v katerem vsi jadikujejo nad korupcijo, pa se je vendar takoj oprimejo, ko gre za njihovo korist. Status quo, v katerem politični razred v celoti velja za umazanega, a se na raznoraznih zborovanjih politikom še vedno divje ploska. Status quo, kjer so tisti, ki beguncev nočejo pred svojim pragom, intelektualni in dejanski dediči beguncev, ki so Slovenijo zapustili takoj po vojni. Statusa quo, kjer je dovolj že šest otrok, da se razkrijejo vse naše male umazane dvoličnosti.
Problem niso begunci. Problem je, da so begunci pokazali, kakšni v resnici smo.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
