Tiskane izdaje
A ko so zgodbo začeli povzemati resni mediji, je desant na Pjongjang začel dobivati bolj oprijemljivo podobo.
Kajti če dobro premislimo, so Laibach idealni predstavniki dekadentnega zahoda za defloriranje severnokorejskih odrov. Skupina, ki je se je vedno trudila ustvarjati (bivati, če hočete) zunaj družbeno pogojenega konteksta, je lahko točno tisto, kar v njej nekdo vidi. In je hkrati točno nasprotje taistega.
Zato so pomisleki, da bodo Laibach v Pjongjangu utrjevali režim dinastije Kim, popolnoma odveč. Popolnoma jasno je, da dva koncerta industriala v Severni Koreji pač ne bosta zanetila revolucije. A to še ne pomeni, da nastop nima smisla. Navsezadnje to še zdaleč ne bo prvi stik Severnih Korejcev z zahodno pop produkcijo.
Bend ima namreč petintrideset let dolgo tradicijo obračanja ustaljene optike oziroma, kot so pristop poimenovali znotraj gibanja NSK, retroprincipa. Kako sistem, ki se ne pusti, izzvati drugače kot njegov lastni ideološki aparat preslikati v drugačne razmere in ugotoviti, da je tudi tam popolnoma uporaben.
Vsak totalitarizem funkcionira po neki notranji, sebi lastni logiki, ki z realnostjo nima nujno povezave. Upati je, da bodo Laibach notranjo logiko režima v Pjongjangu naštudirali do skrajnosti in jo uporabili tako, da bodo z njo pokazali na absurdnost in izvotlenost diktature družine Kim. Pri tem ni pomembno, kako nastop dojemamo v Evropi ali na Zahodu vobče. Pomembno je, da bodo sporočilo razumeli Korejci. To je edino, kar šteje.
Zato je repertoar, ki so si ga Laibach zamislili za gig v Pjongjangu, toliko bolj poveden. Res, z Whistleblowers, Eurovision ali Tanz mit Laibach bi tamkaj bolj slabo opravili. Dobro, dosežek bi šel v anale, a resnična priložnost za zasejanje dvoma v režim bi bila izgubljena. A Laibach bodo v Pjongjangu preigravali severnokorejske narodne pesmi ter priredbe iz muzikala Moje pesmi, moje sanje. Izbor se zdi naravnost laibachovsko bizaren, dokler ne ugotovite, da bodo dobrim ljudem Severne Koreje servirali njihovo lastno ideologijo, preoblečeno v grobo, militaristično in avtoritarno glasbeno podobo. Kaj človek naredi, ko vidi, da se njegove lastne in nedolžne misli izvrstno prilegajo kvazifašističnemu kontekstu?
O Moje pesmi, moje sanje pa sploh ne kaže izgubljati besed: visok režimski uradnik, ki se končno odloči, da ima fašističnega režima dovolj ter skupaj z otroci prebegne čez mejo? Potrebujemo morda še kakšen namig? Samo še Slavoj Žižek bi se moral spustiti izpod stropa na oder, pa bi bil šov popoln. Retroprincip #ftw.
V Blatnem dolu (pa i šire) je verjetno najbolj znan primer retroprincipa Plakatna afera leta 1987. Z njo Laibach neposredno sicer niso imeli nič, so bili pa povezani prek NSK, v okviru katerega je delovala tudi oblikovalska sekcija Novi kolektivizem. Ta je bila izbrana na natečaju za oblikovanje plakata za dan mladosti (pojasnilo rojenim po letu 1990: gre za 25. maj, uradni rojstni dan Josipa Broza Tita), dokler ni neki inženir Nikola Grujić ugotovil, da je plakat pravzaprav predelan nacistični plakat, na katerem so elemente Hitlerjevega režima zamenjali s socialistično estetiko. Kaj se je potem zgodilo s sistemom, veste.
Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da Nikole Grujića nikoli niso našli. Načitan človek, ki da je originalni nacistični plakat zasledil v knjigi A. J. P. Taylorja Od Sarajeva do Potsdama, se je po tem, ko je na »narušavanje tekovina« opozoril vodilne jugoslovanske časopise, udrl v zemljo. Nekateri pravijo, da se je za njegovim imenom skrivala tajna policija. Drugi, da so si ga pravzaprav izmislil avtorji plakata, ker da štosa ni nihče dojel.
Karkoli od tega že drži (ali pač ne drži), kaže na to, da sam nastop Laibachov v Pjongjangu ni niti približno tako pomemben, kakor je pomembno vprašanje, kdo bo severnokorejski Nikola Grujić, ki bo Kim Jong Unu povedal, da je ravnokar dovolil nekim Slovencem, da so mu na odprti sceni kritizirali režim, medtem ko so vrli predstavniki severnokorejskega ljudstva vneto ploskali ...
