Dobrodošli v džungli: Spravni peskovnik
čet, 13.07.2017, 08:30
Dobrodošli v džungli: Spravni peskovnik
Slovenski narod spomenika ne potrebuje pol toliko, kot ga potrebuje slovenska politika.

Morda ni ravno v skladu s pietetnostjo dogodka, a preden nas preplavijo z monumentalnostjo, celo zgodovinskostjo današnjega odkritja spomenika žrtvam vseh vojn pri ljubljanskem Parku Zvezda, je treba zapisati par banalnih resnic.

Ako bi slovenski politični razred res imel interes po spravi, bi bila ta že zdavnaj dosežena. Če ne prej, z govorom pokojnega predsednika Drnovška na komemoraciji v Teharjah leta 2005. Tistikrat je bilo povedano vse. Gre za izvrsten, uravnotežen, čustven, pieteten in predvsem človeški govor, ki mu ni moč ničesar ne dodati ne odvzeti. V panteonu slovenske politične retorike ta, verjetno najboljši Drnovškov govor brez težav uvrstimo poleg Kučanovega »Danes so dovoljene sanje«.

Žal v Blatnem dolu vse to šteje bolj malo, dokaz za to pa je današnja slovesnost. Se pravi, da ta slovesnost sploh poteka. In ker zelo verjetno še zdaleč ni zadnja.

Sama postavitev spomenika sicer ni slaba ideja. Še več, ko je vlada Alenke Bratušek, recimo jim tako, zagonska sredstva za postavitev spomenika zagotovila skozi državne razvojne programe, je avtor teh vrstic v neki drugi publikaciji zabavljal, da je bilo v tej potezi več resnice, kot se zdi na prvi pogled.

Kajti, ko sprava o med- in povojnih dogodkih ne bo več pomenila nabiranja poceni političnih točk ter zastrupljanja javnega diskurza, pač pa dejansko pomiritev in odpuščanje, bo nastal presežek politične, medijske in družbene energije, ki bi ga z lahkoto porabili za kak prebojni projekt. A ker bi to pomenilo ukinitev poceni in učinkovitega mobilizacijskega in manipulacijskega orodja, so možnosti, da se kaj takega zares zgodi, tako rekoč nične.

Tako se na eni strani pridušajo, da besedilo na spomeniku ni primerno, se pravi dovolj komunizem obsojajoče, na drugi pa gre mnogim v nos katoliška maša kot del slovesnosti, ker da gre za zgodovinski revizionizem. Pač, klasični, pri tej temi neštetokrat preizkušeni manevri. Cel halo, da se le ne bi nič spremenilo. Tako nekako kot zdravstvena reforma.

Spomenik torej potrebujemo. A je hkrati nepotreben. V diskurzu, ki smo mu hočeš nočeš priča, namreč problemi mrtvih še vedno pogosto zasenčijo probleme živih.

Povedano drugače: slovenski narod spomenika ne potrebuje pol toliko, kot ga potrebuje slovenska politika. Ta bo, ne glede na barvo, vonj in okus, občasno še vedno preigravala sedemdeset in več let stare bitke, vztrajala, da sprava bodisi ni potrebna bodisi še ni dosežena, in se še naprej neuspešno ter vedno bolj posiljeno trudila preseči govore Kučana in Drnovška.

Ker je to pač lažje kot razmišljati o tem, s čim se bo ta država ukvarjala čez petindvajset let in od česa bodo, torej, naši ljudje takrat živeli. Zadnje namreč zahteva sodelovanje, preseganje zamer in zavestno zavračanje političnega in družbenega imperativa, po katerem je vsak spopad odločilen in po katerem je treba nasprotnika ne le poraziti, pač pa tudi javno ponižati.

Zato je prav, da je spomenik tako omleden, kot je. Avtorjem spomenika gre sicer čestitati za »risbo različnih peskov, ki [bo] pričarala podobo v enotnost povezanih različnosti in s tem dopolnila simbolni pomen spomenika«. A pravi konceptualni dosežek je ta, da je spomenik dovolj prazen, da ga bodo lahko vsakokratni zborovalci napolnili z vsebino po želji.

Najsibo šlo za izganjanje komunističnega ali kolaborantskega hudiča ali morebiti kaj tretjega, na tista dva bloka betona in peska si bo vsakdo lahko naslikal svoj družbenopolitični imaginarij, odžebral obredne besede in odšel domov oziroma, kot je to v navadi, v bližnjo gostilno.

Simbolni (in hkrati praktični) pomen spomenika bo torej ta, da bo funkcioniral kot peskovnik, v katerem se bodo otročaji vseh starosti in političnih prepričanj lahko trkali po prsih in s prstom kazali na one druge, se medsebojno obtoževali, kdo je komu kdaj vzel lopatko, in na plan vlekli stare in starejše zamere, dejanske in namišljene.

In čeprav je takšno upanje dandanašnji strašansko naivno, bodo morda sodelujoči v teh obredih na neki točki celo ugotovili, da je igra bolj zabavna, če naredijo prostor tudi vsem tistim, s katerimi »niso več«, ker so jim malo prej podrli tortico iz mivke. Peskovnik je namreč, kot vsak starš dobro ve, eden najboljših načinov socializacije.

Te pa, zdi se, v slovenskem političnem prostoru vedno bolj primanjkuje.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek.



Dobrodošli v džungli: Spravni peskovnik

Simbolni (in hkrati praktični) pomen spomenika bo torej ta, da bo funkcioniral kot peskovnik, v katerem se bodo otročaji vseh starosti in političnih prepričanj lahko trkali po prsih in s prstom kazali na one druge. Foto: Uroš Hočevar

Prijavi sovražni govor