Tiskane izdaje
Pravijo, da ima vsaj narod takšno oblast, kakršno si zasluži. A na neki način velja tudi obratno in ima vsaka oblast takšen narod, kakršnega si zasluži. Razvoj dogodkov v zadnjih dneh in tednih pa kaže, da si slovenski narod in slovenska oblast naravnost zaslužita drug drugega.
Ko so se zaradi striktnega izvajanja nadzora na zunanjih mejah schengenskega območja na slovensko-hrvaški meji začele nabirati kolone, se je gnev ljudi, ki so se, prosto po Douglasu Adamsu, premikali iz točke A v točko B, usmeril na Evropsko unijo, ki da je še enkrat pokazala, kako neživljenjska, birokratska in pravzaprav nepotrebna je. Ker kaj na tem svetu je lahko hujšega kot nekaj − resda ne najbolj prijetnih − ur čakanja za prestop meje.
Da je pri vsem skupaj EU še najmanj kriva, saj so novi režim določile države članice schengenskega območja, je seveda manj pomembno. Danes je pač moderno, da nam gre EU na jetra, razen kadar se prijavljamo na razpise za evropska sredstva.
Bolj povedno je dejstvo, da je nedavna anketa časnika, na čigar spletni strani se zadržujete, pokazala, da se zdi sedemdesetim odstotkom vprašanih čakanje na meji nesprejemljivo, a hkrati jih več kot polovica podpira strožji mejni nadzor.
Gre pač za klasični blatnoldolski moment, ki ga je v zgodnjih dneh mlade države ubesedila domislica, da bi Slovenci radi imeli Švico brez švicanja.
Podoben refleks smo lahko opazovali pred časom, ko se je od nekod pojavila ideja o ponovni uvedbi naborniške vojske. Narod je bil večinsko za stvar, češ, svet gre k vragu, medtem ko je mladina razvajena in nedisciplinirana in je prav, da jih vojska spravi v red. Le da ta ista večina naborniške vojske ni pripravljena tega financirati z davki.
Hecno, kako je ta isti narod, ki je bil februarja ves navdušen nad idejo discipliniranja razvajenih mladostniških riti, dober mesec dni kasneje jamral, ko je bilo treba na meji par ur čakati v klimatiziranih avtomobilih z mobilnim telefonom ali tablico v roki. Kot da so vsi pozabili, kako smo se še pred dobrima dvema desetletjema v kolonah cijazili čez Škofije v Trst po kavo in kavbojke, čez Korensko sedlo pa v celovški KGM po čokolado Milka. Kdo, prosim vas, je zdaj tu razvajen? Nedoslednost je premila beseda za takšno stanje uma.
Pristopi v politiki od ljudi za ljudi (naj nam Murat & Jose oprostita) seveda ne morejo biti kdovekako drugačni. Kadar gre kaj narobe (recimo, kadar se kak minister zapleza pri zaščiti kakšne vinske sorte), se je najbolj preprosto izgovarjati na Evropsko unijo vobče. Ker je Bruselj tam, medtem ko smo mi tu, in pri nas pač ne delamo napak.
Pa čeprav je, kot se reče, z aviona očitno, da je slovenska politika postala izključno re-aktivna (in ne pro-aktivna, kot bi bilo prav). Vse, kar zna, je reagirati na zunanje dražljaje. In kar je še huje, vedno poskuša reagirati na enak način.
Tipičen primer tega je tako imenovani Lex Mercator, ki si ga je vlada zamislila po tem, ko so presenečeno ugotovili, da se hrvaški Agrokor sesuva kot hišica iz kart. In ker je hrvaška vlada (zgolj zadnja v seriji mnogih, ki jih je imel Ivica Todorić tako ali drugače v žepu) na hitro sprejela Lex Agrokor, s katerim je na papirju sicer nacionalizirala koncern, a v resnici zgolj prevzela njegove dolgove, je tudi slovenska vlada sklenila, da je nekaj pač treba storiti (ali vsaj petdeset riti).
In tako so prišli do rešitve, po kateri bi v »sistemsko pomembna podjetja« (beri: Mercator) po lastni presoji nastavili dodatnega člana uprave, ki bi imel pravico veta na lastnikove poteze, ki bi po njegovi oceni pomenile izčrpavanje firme. Skratka: ne gre ravno za nacionalizacijo, pač pa za neke vrste oktroirano upravo, nad katero lastniki podjetja ne bodo imeli nikakršnega nadzora.
Bolj ali manj jasno je, da takšna ureditev ne bi zdržala prvih petih minut resne pravne presoje. A ravno v tem je kleč. Tudi hrvaški Lex Agrokor verjetno ne bo zdržal evropske presoje o nedovoljeni državni pomoči. A njegov namen seveda ni reševanje Agrokorja, pač pa reševanje lika in dela Ivice Todorića. Le dovolj časa mora miniti, preden Bruselj sporoči, da Lex Agrokor ni skladen z evropsko zakonodajo, in bo namen zakona dosežen, Todorić pa rešen. Medtem pa glave v Ljubljani kar prekipevajo od strateških premislekov o tem, kako nas hočejo Hrvati »spet zajebat« in pri tem delajo osnovnošolske napake.
Kajti kdo, prosim vas, bo pa še hotel odpreti firmo v Sloveniji, če mu bo nad glavo ves čas visela grožnja oktroirane uprave? Takrat ne bodo pomagali nikakršni posebni zakoni za spodbujanje te ali one tuje naložbe. Da bo na koncu spet Evropska unija kriva, je seveda že zdaj jasno.
A še bolj kot re-aktivna politika sama je skrb vzbujajoč trend posebnih pooblastil, ki ga zdaj res ni več mogoče ignorirati ali ga kakorkoli olepševati.
Vlada je osnutek Lex Mercator oblikovala tako rekoč čez noč, od danes na jutri, skozi parlamentarno proceduro pa ga želi spraviti po hitrem postopku, brez resne razprave. Že samo to dejstvo bi moralo sprožiti par alarmnih sistemov. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, da se je vlada še enkrat več oprijela taktike posebnih pooblastil na zalogo.
Tako je Slovenija zdaj v položaju, ko je vlada zaradi begunske krize na vrat na nos vojski omogočila izvajanje policijskih pooblastil, leto dni kasneje je povečala pooblastila policiji pri izvajanju deportacij, zdaj pa je tik pred tem, da si pri nekaterih zasebnih podjetjih mimo lastniške strukture zagotovi vpliv na upravljanje. Povedano drugače: po posebnih vojaških in posebnih policijskih pooblastilih nas zdaj čakajo še posebna pooblastila v gospodarstvu.
Je že tako, da je vse videti kot žebelj, če znaš uporabljati le kladivo.
