Tiskane izdaje
Kolegici Krajčinović, ki jo avtor teh vrstic neskončno cenim, so se oni dan zgodili interneti, kot se reče. Vsled njene kolumne na temo bloga Zlovenija (kjer, mimogrede, njeni sklepi sploh niso bili enopomenski) se je aktivirala falanga kvazipatriotskih uporabnikov družbenih omrežij, ki so jo − nekako v tem vrstnem redu − najprej spraševali, ali je ona avtorica zlo-glasnega bloga, nato se je vprašanje spremenilo v trditev, temu pa je sledila salva vedno bolj neprijaznih izjav in želja.
Da ne bi vse skupaj ostalo samo pri zgražanju in pobožnih željah po koncu sovražnega govora (tako eno kot drugo je bolj ali manj blažev žegen), je verjetno prav, da na fenomen pogledamo malo bolj hladnokrvno. Kajti, čeprav se zdi, da gre za nepovezano blejanje ovac, ki so pač zgolj to (ovce, ki gospodarjem služijo za striženje), gre pri obravnavi, kakršne je bila deležna Krajčinović, za relativno učinkovite zastraševalne tehnike, kjer skakanje tipa »glejte, kaj mi delajo!« ne pomaga prav dosti.
Uporabniški računi na družbenih omrežjih namreč pridejo in grejo. In če komu pri upravljavcih omrežij, kot sta twitter in facebook, dejansko uspe s prijavo sovražnega govora, je najmanjši problem na svetu odpreti nov račun in nabrati tistih dvesto, tristo sledilcev, kolikor jih je potrebno za sodelovanje v tovrstnih ritualih političnega zaklinjanja v Blatnem dolu.
Stvar je toliko lažja, odkar se za politično in medijsko obračunavanje in zastraševanje ne uporabljajo več lažni profili, ki poskušajo dajati videz pristnosti, pač pa pristni profili, ki jim lastniki nalašč dajo videz lažnivosti. Ker tako dosti lažje zanikajo dejanske zle namene in se skrijejo za izgovore o šali, parodiji, nigerijskih spamerjih ali čemerkoli pač že.
Druga stvar, ki ne bo ušla pozornemu opazovalcu, je, da se ti liki večinoma pogovarjajo med seboj. Grožnje in slabe želje so tako zavite in prikrite v dialogih, v katerih je žrtev zreducirana na objekt, ki ga dejansko nihče ne naslavlja, a tam nekako ždi v obliki »taga« ali »mentiona«, odvisno od tega, ali vas po blatu vlačijo po facebooku ali twitterju.
Ker grožnje potem kobajagi niso več grožnje, ker niso bile usmerjene neposredno proti žrtvi, pač pa je šlo zgolj za pridušanje podobno mislečemu sodrugu. Pa čeprav gre v resnici za čisto klasično nadlegovanje oziroma mobing.
Podobno je z doxxingom oziroma javno objavo osebnih podatkov. Danes, ko svoje digitalne sledi puščamo na vsakem kliku, se je neverjetno lahko dokopati do podatkov, za katere bi svoje čase morali romati vsaj na lokalno pošto in ročno brskati po imeniku.
Pojasnilo rojenim po letu 1991: svojčas smo imeli debele bukve, v katerih so bili zbrani naslovi in številke imetnikov telefonskih priključkov. Rekli smo jim imeniki. Danes jih nadomešča vaš omiljeni brskalnik.
Kakorkoli: v danem primeru se iz naključno dostopnih podatkov bodisi skonstruira tendenciozna zgodba tipa »Murglje« (češ, ve se, kdo tam živi/s kom ta človek dela/je v sorodu/hodi na isti avtobus, čeprav v resnici nihče o tem nima najmanjšega pojma) ali pa podatke preprosto objavijo in računajo, da vas bo zajela tolikšna negotovost, da boste menjali telefonsko številko, spremenili jutranjo rutino ali se morda celo hoteli preseliti. Psihološke igrice pač, kjer je edini cilj ta, da vas vržejo iz tira.
Zato so pridušanja o tem, kako je treba izkoreniniti sovražni govor, odveč. Seveda bi bilo lepo, če ga ne bi bilo. A bilo bi tudi lepo, če na svetu ne bi bilo krivice, revščine in vojn. Pa vsi vemo, kako je s tem. Prav tako je neproduktiven tudi princip, ki ga poznamo iz Stare zaveze in ki narekuje, da se enako vrača z enakim. V primeru sovražnega govora in spletnega nadlegovanja načelo oko za oko zgolj utrjuje začarani krog pretakanja internetne gnojnice.
Kajti v hipu, ko se takšne taktike oprime tudi žrtev, je namen napadalca dosežen, saj sta naenkrat umazana oba. Z vidika zunanjega opazovalca pa se vse skupaj kmalu zvede na dialog iz filma Nikogaršnja zemlja o tem, kdo je prvi začel. Mimogrede, to je tudi glavni argument za oceno, da je bil blog Zlovenija precej slaba ideja. Ne glede na hvalevreden namen borbe proti sovražnemu govoru je žal predvsem legitimiral taktiko zastraševanja in utišanja.
Kakorkoli že, vprašanje torej je, kaj storiti, če že pregovornega zoba ne smemo izdreti tistim, ki nam na spletu želijo slabo. Na srečo interneti poleg ogromnega števila retardov premorejo tudi kakšno pametno glavo. Ena takšnih je tudi Deanna Zandt, ki je pred dnevi objavila zapis o tem, kako ravnati, če (se pravi, ko) se vas lotijo tako, kakor so se lotili Krajčinović. Ali pa koga drugega. Denimo, pred leti, avtorja tega zapisa.
Tu boste našli nekaj napotkov za prvo pomoč, predvsem pa zavedanje, da: a) vse mine in b) niste edini, ki se mu dogaja kaj takšnega. Pa čeprav se tisti hip morda zdi, da so interneti eno samo hladno, kruto in neskončno prostranstvo. Kar seveda so, a ne zgolj takrat, ko se vam tako zdi.
Predvsem pa ne pozabite, da se preprosto trolov ne futra.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
