Tiskane izdaje
Truplo El Comandanteja se ni še niti dobro ohladilo, ko so trgovci izložbe okrasili z velikimi mastnimi napisi, ki so razglašali prihod črnega petka. V blatnodolskem miljeju Fidel Castro in »Black Friday« delita podobno usodo: veliko večino ljudi zanimata zgolj toliko, kolikor lahko pomenita takojšnjo potešitev želje.
Če niste bili med udeleženci svetovnega mladinskega kongresa leta 1978 v Havani, potem ste Kubo gledali predvsem na plakatih turističnih agencij, ki so vam jo zadnjih petnajst let prodajale kot destinacijo, »ki jo je treba doživeti, dokler je Stari še živ«. Ker za postsocialistični ego ni boljšega futra, kot je obiskovanje še-socialističnih držav in ugotavljanje, da je socializem res kul, sploh če imaš dovolj denarja. Ali pa so »posebej za vas« pripravili ugoden popust.
Ko se je »Stari« končno odpravil v večna lovišča, so nekateri za gratifikacijo poskrbeli tako, da so za njim potočili kakšno solzico (ker Kuba, šmrc), spet drugi (ki najbrž nikoli niso bili na Kubi ali pa se morda niso uvrstili v delegacijo za svetovni mladinski kongres leta 1978) pa so jeli urinirati na njegov še ne določeni grob in pri tem vzklikati »Cuba libre!«, kot da bi imela ta pijača kakršnokoli resno zvezo s Castrovim režimom.
A telesni izločki tako enih kot drugih so se kaj hitro posušili, če ne prej, na poti v najbližjo štacuno, kjer so jih čakali mastni popusti. Konec koncev, glede Fidela Castra v resnici ostaja odprto zgolj eno vprašanje: kdaj bodo o njem posneli film z Liamom Neesonom v glavni vlogi.
Kajti, če se vam je v zadnjih dneh uspelo izogniti brezplodnim debatam o Fidelu, ste lahko v živo opazovali metamorfoze slovenskih trgovin. Cvetličarne so pospravile še zadnje krizanteme, trgovci so zaključili prodajne akcije sveč 6+1 s 70-odstotnim popustom in iz otroških oddelkov z igračami in oblačili se vam več ne režijo izdolbene buče, takšni ali drugačni duhovi, prikazni in pajki.
Nadomestili so jih špartansko zasnovani plakati, ki so z razglašanjem črnega petka dokazovali, da smo tudi pod Alpami osvojili naslednjo razvojno (ali pa regresivno, kakor vam ljubše) stopnjo v smeri konzumeristične družbe ameriškega tipa. Povedano po domače: še več popustov.
Vse to pa je seveda zgolj prehodno obdobje, ki napoveduje tisti čas v letu, ko bodo posebne sorte ljudje razlagali, da je zahodna civilizacija napovedala vojno božiču, pa čeprav v resnici pred božičem prihodnjih nekaj tednov ne morete pobegniti.
Še kak teden ali celo manj, pa vas bodo izza strateško postavljenih umetnih jelk naskakovali škratje, jelenčki ter tisoč in ena inkarnacija Božička, odetega v barve vodilnega svetovnega proizvajalca brezalkoholnih pijač. Oglasi na radijskih in televizijskih programih bodo posledično opremljeni s kraguljčki, še kak teden kasneje pa bo sledila slušna ofenziva, ko bodo kraguljčki pod poveljstvom božičkove kape osvojili tudi vse napovedne avize in logotipe, čemur sledi vsakoletni »waterboarding« z izbrano glasbo.
Če se boste počutili, kot da vam je božič napovedal vojno, ne boste edini.
Da ne bo pomote, praznični čas, kakor se to še zlajnano sliši, je (ali pa bi vsaj moral biti) čas veselja in sreče. Že kaka dva tedna lahko postanete Božiček za en dan, pripadniki specialne enote policije bodo, upamo, tudi letos prav filmsko razveselili deco v pediatrični klikniki, prav tako pa se lahko udeležite katere od številnih dobrodelnih prireditev, ki jih pripravljajo širom po državi.
A kamorkoli se boste obrnili, povsod boste naleteli na te iste preklete božično-novoletne štikle, ki vam (in nam) bodo parali uho in duha, začenši z Belo Snežinko, lepim komadom, ki so ga v zadnjih dvajsetih letih posilili vsi mogoči in nemogoči izvajalci ter Na božično noč, še enim primerom, ko so se Pop Design dolga leta kitili s tujim perjem. In pri tem ne mislimo na njihove frizure.
Če bi obveščevalne službe iskale nove zasliševalne metode, bi Pop Design in drugo slovensko božično glasbeno navlako z lahkoto postavili ob bok Mariah Carey, ki si za božič želi samo tebe, Bobu Geldofu, ki se že dvaintrideset let sprašuje, če sploh vedo, da je prišel čas božiča, Chrisu Rei, ki se za božič vozi domov, Bruceu Springsteenu in celi vrsti drugih, ki sporočajo, da je božiček prišel v mesto in, navsezadnje, Georgeu Michaelu, ki ji je lani podaril svoje srce, a ga je že naslednji dan dala na stran. Ali pa dal, saj je vseeno. Po mesecu dni tovrstne godbe so verjetno še najbolj zagrizeni teroristi pripravljeni izdati celo lastno mater.
Upati sicer je, da se bo našel kak glasbeni urednik, ki bo svoje poslušalce zaščitil pred božično apokalipso. Njemu ali njej v oporo ponujamo še en slovenski band. Zmelkoow, ki so s tem v zvezi že pred časom pisali Dedku mrazu:
Prosim, dedek Mraz, uzakoni evtanazijo
za vse naše pevce, ki tako zelo trpijo,
rešimo jih muk, ki jih rodijo srčne rane,
dragi dedek Mraz, to naj bo darilo zame.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
