Dobrodošli v džungli: Za uzreti prihodnost težka je

Če smo čisto natančni, stanje v Sloveniji še najbolj natančno popisujejo epizode Vojne zvezd 1, 2 in 3.
Objavljeno
30. december 2015 16.29
Aljaž Pengov Bitenc
Aljaž Pengov Bitenc

Ena od bolj strašljivih ugotovitev iz zadnje iteracije galaktične limonade Vojna zvezd je, da galaksijo daleč, daleč stran v bistvu fura ena sama razširjena družina. Ko se družina skrega, gredo stvari k vragu. In družina je skregana že dolgo, dolgo časa.

Vojna zvezd: Sila se prebuja je sicer dokaj zabaven način za zabijanje dobrih dveh ur časa, z Rey (Daisy Ridley) v sedmi epizodi sage končno dobimo močan ženski lik, ki ne pade pod prvega najstnika, ki ga sreča, kot, denimo, v epizodah 1, 2 in 3, a v bistvu Sila se prebuja ni nič drugega kot Novo upanje za generacijo Z.

In tu se skriva najbolj deprimirajoča lekcija epizode 7: vedno znova iste zgodbe. Ne glede na trud in žrtve posameznikov in skupin, ki verjamejo v lepšo in bolj pravično prihodnost, za katero so pripravljeni žrtvovati vse, se vedno najde kak najedajoč kreten, ki z dvojno igro in sebično agendo uniči sadove skupnega truda, tik preden bi galaksija dosegla nirvano. Povedano drugače, tudi v galaksiji se zgodovina ponavlja. Prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

Marksistično kritiko Vojne zvezd bomo sicer prepustili Žižku, a tudi brez tega je jasno, da imaginarij sage Georgea Lucasa bolj ali manj ustrezno opisuje Blatni dol.

Dobro, tehnološko smo sicer nekoliko zaostali, a vsi ostali elementi so tu: imamo primce (prince) teme, ki se kot hudič križa bojijo tistih nekaj preostalih posameznikov, ki so nekoč verjeli v dobro stran Sile. Ti so sicer bolj ali manj naveličani vsega skupaj in se držijo zase, a se temni strani venomer pojavljajo kot neke vrste slaba vest.

Imamo tudi par družin, ki se skozi desetletja vedno znova pojavljajo bodisi kot dejanski bodisi kot namišljeni akterji. Imamo celo majhnega, nekoč mogočnega, danes pa zaradi let rahlo upognjenega starejšega občana, ki naokoli trosi težko razumljive modrosti. Republika pa, sklicujoč se na demokracijo, postaja vedno bolj podobna avtokratski tvorbi in počasi, a zanesljivo propada.

Če smo čisto natančni, stanje v Sloveniji še najbolj natančno popisujejo epizode 1, 2 in 3, kjer je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in dejstvom, da so Republiko reševali ljudje, ki izzivu nikakor niso bili dorasli in so se posla učili sproti. Pri tem so, kakopak, spektakularno propadli. Zoprniki pa so jim pri poti v propad pomagali prav s tem, ko so jim v uho šepetali sladke besede o pravičniškem besu in varnosti najbližjih.

Slovenija se je v letu, ki se bo čez nekaj ur izteklo, menda gospodarsko pobrala. Koliko zaradi lastnih odrekanj v imenu boljšega jutri, koliko pa zaradi tega, ker gre tudi drugim bolje, se bo šele pokazalo. A cena, ki jo je država plačala na drugih področjih, je strašanska. Ne samo, da bodečo žico kot instrument tako ideološkega kot represivnega aparata države zdaj pozna tudi generacija, ki ji je hladna vojna zgolj link na Wikipedijo, varnost državljanov je ponovno (lahko) tudi stvar vojske, čeprav so prav prevelika pooblastila nekoč skupne armade zanetila plamen nepokorščine in upora, ki je v končni fazi pripeljal do razpada Jugoslavije.

Ko bodo z distance pisali blatnodolsko zgodovino začetka enaindvajsetega stoletja, bo prvih deset let označenih bodisi kot zlata doba enotnosti in napredka, bodisi kot obdobje geopolitične naivnosti. Odvisno od tega, ali bodo v letih, ki prihajajo, ljudje, ki upravljajo našo sedanjost, sposobni sprejemanja težkih odločitev tudi za ceno lastne (politične) usode.

Zato morda ni naključje, da je štart (upajmo) zadnje trilogije Vojne zvezd zanetil tudi špekulacije o usodi Luka Skywalkerja, jedijskega viteza, ki kot vodja maloštevilnih, a stvari predanih upornikov zruši zlobno diktaturo Galaktičnega imperija. Se je Luke, naveličan in razočaran, umaknil neusmiljenemu toku zgodovine, ki ponovno ruši Republiko in bo zdaj, ko ga je Rey vendarle našla, tik pred zdajci vendarle pomagal k prevladi dobre strani Sile, ali se ni zmenil za opozorila svojega majhnega, ostarelega mentorja, ki je naokoli trosil težko razumljive modrosti in vendarle prestopil na temno stran sile?

Ime režiserja aktualne trilogije za blatnodolske razmere sicer pomeni dokajšen ha-ha moment, a v resnici bi morali bolj pozorno poslušati mojstra Yodo. Za uzreti prihodnost težka je.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.