Dobrodošli v džungli: Predsednik, kakršnega si zaslužimo
čet, 19.10.2017, 12:00
Dobrodošli v džungli: Predsednik, kakršnega si zaslužimo
Čeprav bo zmagovalec volitev znan že v nedeljo, ne moremo mimo dejstva, da so edine resne zmagovalke v tej kampanji ženske.

Joseph de Maistre je nekoč dejal, da ima vsak narod takšno oblast, kakršno si zasluži. Te dni to še posebej velja za Blatni dol in nedeljske predsedniške volitve.

In čeprav bo zmagovalec znan že v nedeljo, ne moremo mimo dejstva, da so edine resne zmagovalke v tej kampanji ženske. Morda ste zgrešili, a med soočenjem na POP TV pred tednom dni je Ljudmila Novak predstavila nekoliko modificiran odnos stranke do svobode odločanja o rojstvu otrok. NSi po novem ne bi več prepovedovala splava, pač pa bi s pozitivnimi ukrepi matere poskušala prepričati v to, da se zanj ne bi odločile.

Sprememba se zdi majhna, a je zelo pomembna. Ne le da na deklarativni ravni priznava pravico do odločanja o lastnem telesu, tudi polje debate o rojstvu otrok se na ta način preseli iz puhlega moraliziranja likov tipa Angelca Likovič na področje dejanskega presojanja koristi in nevarnosti odločitve za prekinitev nosečnosti.

Na žalost pa je to tudi vse, kar nam je prelomnega ponudila tokratna kampanja. Kajti čeprav tekme še ni konec, je že zdaj jasno, da je v veliki večini strank niso jemali resno. Že to, da je najresnejši izzivalec aktualnega prezidenta župan srednje velike občine, ki kot kandidat neke žepne stranke v anketah pobira zgledne odstotke podpore, pove več kot dovolj.

V največji vladni stranki so mencali tako rekoč do konca, preden so vendarle v igro poslali Majo Makovec Brenčič. V največji opozicijski stranki so se spet zatekli v bruseljski kadrovski bazen in po kostanj v žerjavico poslali Romano Tomc. Pri Desusu so izbrali ziheraško varianto in podprli kar aktualnega prezidenta, medtem ko se Levica ni niti toliko potrudila, da bi vsaj podprla katerega od kandidatov, ki so se mučili z zbiranjem podpisov, če že prav svojega niso bili sposobni izbrati.

Dobro, po eni strani je res, da je predsednik Pahor v kampanjo za te volitve vkorakal z velikansko prednostjo, a to v resnici ni nikakršen izgovor. Če kdo, so politične stranke najbolje opremljene za ustvarjanje premikov na političnem in družbenem področju. To je njihova vloga in za to so, če hočete, plačane.

Sentiment je pravzaprav razumljiv. Pahor je v petih letih pokazal precejšnje razumevanje za nadaljevanje ribarjenja v kalnem. Ne glede na to, ali je šlo za infantilizacijo KPK ali za potrjevanje kadrovskih kravjih kupčij med pozicijo in opozicijo za tako pomembne ustanove, kot je ustavno sodišče, je Borut Pahor poskrbel, da je šlo vse skupaj kar se da gladko ter da »business as usual« ni bil preveč ogrožen.

Ko pa k vsemu skupaj dodamo še njegovo zagreto izogibanje odgovornosti za afero TEŠ 6, ki se je − s častno, a donkihotovsko izjemo parlamentarne komisije − v velikem loku izogibajo vsi politični akterji, pridemo do relativno neprijetnega sklepa: da si prav vse parlamentarne politične stranke po vrsti v resnici želijo Boruta Pahorja za predsednika države. Glede na ankete je podobnega mnenja približno polovica volivcev.

In da ne bo pomote, polovičarski teksti, kot ga je oni dan objavila skupina levih intelektualcev, status quo zgolj utrjujejo, saj se prav nemarno izognejo ponujanju kakršnekoli alternative.

Zato je za opisovanje trenutne situacije pod Alpami bolj kot de Maistre primeren komisar Gordon iz sage o Batmanu. Prosto po njem je Borut Pahor pač predsednik, kakršnega si zaslužimo, in ne, kakršnega potrebujemo.



Dobrodošli v džungli: Predsednik, kakršnega si zaslužimo

Borut Pahor. Foto: Leon Vidic/Delo

Prijavi sovražni govor