Dobrodošli v džungli: Ustava, dvoličnost in egotrip
čet, 30.11.2017, 12:00
Dobrodošli v džungli: Ustava, dvoličnost in egotrip
Sprememba ustave, kot je predlagana, je popolnoma nepotrebna in namenjena zgolj ustvarjanju hrupa.

Zgodba o spremembi ustave glede javnega šolstva je, predvidljivo, naplavila cel kup nesmislov, egotripov in dvoličnosti. Pri čemer gre, seveda, zgolj za iteracijo neuradne predvolilne kampanje, ki se je začela dan po predsedniških volitvah in se bo nadaljevala vse do jesenskih lokalnih volitev. Res, dobrodošli v džungli.

Da bo jasno. Sprememba ustave, kot je predlagana, je popolnoma nepotrebna in namenjena zgolj ustvarjanju hrupa. Tudi če vas poskušajo prepričati drugače, poteza v ničemer ne preprečuje stoodstotnega financiranja javnega (se pravi državno predpisanega) programa, ki ga morajo izvajati zasebne šole.

Natančneje, sprememba 57. člena ustave naj bi določila, da se financiranje javnih šol zagotavlja iz javnih sredstev in da se lahko pod pogoji in na način, kot to določa zakon, obvezno osnovnošolsko izobraževanje v zasebnih šolah sofinancira iz javnih sredstev.

Še več, še pred začetkom postopka za spremembo ustave je vlada v parlament poslala novelo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki predvideva točno to: stoodstotno proračunsko financiranje državno predpisanega šolskega programa. Poslanci bodo o tem zakonu glasovali ne glede na to, ali bodo ustavo spremenili ali ne.

Poglejmo to še v počasnem posnetku: Ustavno sodišče je leta 2015 razsodilo, da so javni programi v zasebnih šolah v celoti upravičeni do javnega financiranja. Letos pa je vlada − z zamudo, pa vendarle − predlagala točno to. Predlagana sprememba ustave, ki ima v zakonodajnem postopku sicer prednost, pa v ničemer ne omejuje določb v predlagani spremembi zakona, saj določa, da se obvezno osnovnošolsko izobraževanje (se pravi državno predpisani program) lahko financira iz javnih sredstev pod pogoji, ki jih določa zakon. Torej v primeru predlagane zakonske novele v višini sto odstotkov.

Zgolj kot opomba: ta zakonska novela tudi bolje ureja in natančneje nadzira ustanavljanje šol tujih akterjev, kot je, denimo, načrtovana turška šola za Bežigradom v Ljubljani.

Kaj se torej dogaja? Odgovor se skriva v prvem odstavku. Sprememba ustave je odlično polje za ideološko in politično bitko, ki v resnici ne bo spremenila ničesar, bo pa priložnost za glasno kreganje o tem, kdo je večji borec za pravice javnega šolstva in kdo je v resnici elitist. Gre, skratka, za precej zvito sproduciran predvolilni šov pod krinko branjenja javnega šolstva na eni strani in spoštovanja sodb ustavnega sodišča na drugi strani. In če natančno preberete oktobrsko poročilo parlamentarne ustavne komisije na to temo, boste ugotovili, da sta oba nekdanja ustavna sodnika v strokovni skupini, Grad in Pirnat, ugotovila, da predlagana sprememba ustave pravzaprav zgolj odkriva toplo vodo.

A to seveda ni ustavilo drugih, da ne bi imeli precej ogorčenega mnenja o vsej stvari. Liki v orbiti Rimskokatoliške cerkve so se, denimo, precej razburjali glede tega, da je parlament z dvetretjinsko večino podprl začetek spremembe ustave. Češ, večina ne sme po mili volji ukazovati manjšini. Kar je načeloma res, škoda le, da se upokojeni nadškof Stres tega ni spomnil v času referenduma o družinskem zakoniku. Takrat ga diktiranje večine manjšini ni niti najmanj motilo. Celo več, bilo je demokratično. Je že tako, da ima življenje krut smisel za humor.

Precej zabavna je bila tudi trojica mlajših pravnikov, ki so se razburili glede načina spremembe ustave. Šala je namreč v tem, da je razburjenje glede spremembe ustave upravičeno, ne pa tudi razlogi zanj. Avbelj, Teršek in Toplak so se spotaknili ob domnevno nespoštovanje odločitve ustavnega sodišča in pri tem celo ugotovili, da gre za moralno zavržno dejanje. Pa čeprav morala sama po sebi ni ustavna kategorija.

S tem so naredili začetniško napako, saj so debato preusmerili v kreganje o tem, ali lahko parlament spremeni ustavo ali ne. Kar je precejšen nesmisel, glede na to, da je parlament tisti, ki je ustavo sprejel in jo zato, po definiciji, lahko tudi spremeni. Upravičeno ali ne. A v navalu pravičniškega besa in, recimo temu tako, nastopaštva jim dejanski problem gladko uide.

Ni prvič, da se ustava spreminja tako rekoč v prazno. Podobno zgodbo smo gledali pri vprašanju pravice do vode, kjer sprememba ustave ni prinesla ničesar novega, je pa bilo zanjo porabljene precej energije in političnega kapitala.

In prav to je dejanski škandal celotne zgodbe. Vsi neposredni akterji v njej se zavedajo, da izjemen parlamentarni postopek uporabljajo za nabiranje poceni političnih točk in podžiganje lastne baze. Pa to kljub vsemu počnejo.

Pri tem jim je v resnici povsem vseeno, kakšen bo končni izid. Če bo ustava spremenjena, se bo levica trkala po prsih, desnica bo na lastnih otrocih prisegala, da bodo spremembo po volitvah odpravili, sredina pa bo trdila, da je treba čim prej sprejeti zakon, ki je obstal v parlamentarnem postopku.

A ker ustava, tako kaže, ne glede na vse ne bo spremenjena, se bo desnica trkala po prsih, levica bo na lastnih otrocih prisegala, da bodo spremembo po volitvah vendarle uveljavili, sredina pa bo trdila, da je treba čim prej sprejeti zakon, ki je obstal v parlamentarnem postopku.

Edini dosežek, s katerim se lahko vsi vpleteni pohvalijo, je ta, da so v zameno za nekaj piarovskega materiala z ustavo še enkrat delali kot, oprostite, svinja z mehom.



Dobrodošli v džungli: Ustava, dvoličnost in egotrip

Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor