Dokumentirano: What happened, Miss Simone? (2015)
čet, 10.12.2015, 15:45
Dokumentirano: What happened, Miss Simone? (2015)
Ganljiva pripoved najbližjih o izpovedni moči velike umetnice, ki si je v življenju želela le igrati na klavir.

»Gospa Simone, oboževali so vas, celo ljubili − milijoni. Toda kaj se je zgodilo, gospa Simone?«

S temi besedami Maye Angelou, pesnice in aktivistke, se začne dokumentarni film o glasbenici Nini Simone. V tesnem sodelovanju z njeno hčerko Liso Simone Kelly ga je režirala Liz Garbus, letos poleti pa ga je predvajal Netflix. Sto minut čiste izpovedi duše. Bolečine, radosti in nenehnega boja za obstanek. Boja za svobodo in pravičnost. Znotraj in zunaj nas.


Koncert na jazz festivalu v Motreuxu leta 1976: Dolg priklon. Velike oči se odprejo in se prodorno zabodejo v publiko. Tišina. »Hello,« in bel nasmeh. Publika v olajšanju in pričakovanju izdihne zadržani zrak. Graciozni črni prsti elegantno zdrsijo po črno-belih tipkah. Njen oče je svoje zabavljaške pesmice vedno igral samo po črnih tipkah. Mama hudičeve glasbe v hiši ni dovolila. Zato pa je rada svojo še ne štiriletno hčerko vodila s seboj v cerkev, da je mala na klavirju spremljala njeno bogoslužje. Mama Mary-Kate Waymon je bila pridigarka v metodistični cerkvi v malem mestecu v Severni Karolini, Tryon. Try-on. Trudi se dalje.

Mala Eunice Kathleen Waymon, šesta od osmih sorojencev, je za klavirjem postala prava senzacija mesta. Gospa Mazzanovich ali Miz Mazzy, kot jo imenuje v svoji avtobiografiji I Put a Spell on You (1993), jo je vzela pod okrilje in ji predstavila svet Bacha, Beethovna, Liszta, Czernyja, Mozarta in Debussyja in ji vcepila idejo, da bo mala Eunice postala prva črnska klasična pianistka. S to željo se je odpravila v beli svet, a leta 1952, ko je imela 19 let, ta svet še ni bil pripravljen na to. Na glasbenem konservatoriju v Philadelphii so jo zavrnili − najverjetneje zaradi barve kože. In posredno vplivali na rojstvo Nine Simone.

To je moj boj

Odšla je v New York in našla delo pianistke v manjšem baru. Da mama ne bi izvedela, da igra hudičevo glasbo, si je nadela umetniško ime Nina Simone. Igrala je vsako noč od polnoči do sedmih zjutraj. Lastnik ji je ponudil 90 dolarjev, če bo med igranjem tudi kaj zapela, ker imajo to ljudje radi. In je zapela. Ob nekakšni metamorfozi klasične, soulovske in bluesovske glasbe se je iz njenega grla izvil črn, poduhovljen glas, ki mu ni bilo enakega. Barva baritona je odprla globino mračne duše, dala slutiti osamljenost, ki jo je spremljala vse od otroštva, ko je po šoli osem ur na dan vadila klavir, medtem ko so se drugi otroci veselo igrali zunaj. Nihče je ni povabil k igri. Morda le ob priložnostih, da bi kaj zaigrala, ko se jim je plesalo.

Neke noči se ji je na odru pridružil kitarist Al Schackman. Niti pogledala ni »suhega židka«, kaj šele da bi mu povedala, v kateri tonaliteti bosta igrala. A Al se ni zmedel. Stal je za njo kot bela senca in vedel, kaj pričakuje od njega. »Bilo je, kot bi vse življenje igrala skupaj. Še več − kot bi bila en inštrument, ločen na dva dela. Nikoli nisem začutila take svobode v igranju, ko veš, da drugi ve, kam greš, in ti veš, kam gre on. Med nama je bila telepatija,« je kasneje zapisala v svoji avtobiografiji.

Svoboda. Pojem, ki ga je bilo v petdesetih letih rasno segregirane Amerike težko dojeti. Kako razložiš besedo svoboda nekomu, ki je še nikoli ni občutil? »Svoboda je življenje brez strahu,« je Nina Simone odločno izjavila v intervjuju leta 1968. Takrat je iz nje že govorila upornica, aktivistka, revolucionarka in glas gibanja za državljanske pravice.

Končno Carnegie Hall, a ne z Bachom

A vrnimo se desetletje nazaj, ko jo je njen prvi singel, priredba Gershwinove I Loves You, Porgy, iz malih jazzovskih klubov raketiral med zvezde velikih odrov. Za uspeh je bilo krivo tudi usodno srečanje s surovim newyorškim policistom Andrewjem Stroudom, ki je pustil službo in postal menedžer svoje mlade žene Nine Simone. »My baby just cares for me« je v svetlejšem tonu začela peti in denar je začel kapljati. Kmalu sta se mladoporočenca lahko preselila v novo hišo s trinajstimi sobami v Mount Vernon. Čez devet mesecev sta dobila hčerko Liso.

Leta 1963 je Nina v pismu domov zapisala: »Končno nastopam v Carnegie Hallu!« in dodala »ampak ne igram Bacha«. kot bi še vedno slišala očitke svoje matere, ki ni odobravala njene »posvetne« kariere.

A zvezda Nine Simone je začela žareti z vso silnostjo. Pod strogim nadzorom moža so se vrstili nastopi, svetovne turneje in snemanja. Gnala se je kot dirkalni konj. Postajala »Rich Black Bitch«, a se pri tem počutila kot pes, ki nenehno gara, je povedala nekemu novinarju in s tresočim glasom opisovala moževe ljubosumne izpade, nenehni nadzor, udarce in celo posilstvo. He put a spell on her.

Smisel je v revoluciji

A uspeh ob prepevanju bluesovskih, soulovskih pesmic je ni zadovoljil. Iskala je nekaj več. Smisel. Našla ga je v revoluciji. V gibanju za državljanske pravice, ki je dobilo resnejši zalet po bombandiranju cerkve v Birminghamu v Alabami, v katerem so umrle štiri črnske deklice. Nina Simone je bila prva, ki si je na glas upala reči to, kar so na tihem mislili vsi: Mississippi Goddamn!

Ko je svojo himno upora zapela na pohodu iz mesta Selma v Alabami pred Martinom Luthrom Kingom mlajšim, njen glas ni bil nikoli več isti. Razbrazdal ga je bes, ki so ga vanjo vsadili vsi tisti omalovažujoči pogledi belcev, ko je še kot majhna deklica hodila čez progo, v belo sosesko, na ure klavirja k Miz Mazzy. Podzavestna jeza, ki je razžirala njeno drobovje, je dobila ime in izvor. V njenem glasu je bilo odslej čutiti odločnost spremeniti svet. »Hočem spremeniti ljudi, jih pretresti, da bodo moj koncert zapustili v koščkih.«

Zanjo javno spregovoriti o bolezni ameriške družbe ni bilo vprašanje izbire. Bilo je njena dolžnost. Dolžnost, da v svoji glasbi odslikava čas, v katerem živi, je vzneseno ponavljala v intervjujih z gorečnostjo, ki jo je podedovala od matere pridigarke. Postala je eden od glasov gibanja za državljanske pravice. Njen vsakdan so napolnili glasba in debate s črnskimi intelektualci tistega časa. V njeno življenje so vstopili Martin Luther King ml., Malcolm X, Langston Hughes, Sekou Touré, Lorraine Hansberry, James Baldwin, Maya Angelou, Angela Davis ...

Hotela je v mladih Afroameričanih vzbuditi interes o lastni identiteti in ponosu. Provocirala je razmislek o tem, kdo sploh so. »Saj ne vemo niti, od kod izviramo,« je dejala in pri tem mislila na izgubljene ali sploh neobstoječe rojstne liste nekdanjih sužnjev, ki so družinska imena morali prevzeti po lastnikih plantaž, na katerih so garali. Kdo smo? »Young, gifted and black!« je pela v odgovor. Pesem I'm Black/Ain't Got No, ki jo je populariziral muzikal Hair (Lasje), pa je v njeni izvedbi dobila še globji in bolj boleč pomen.

Prosmi, ne razumite me napak

A čeprav je njena jezna duša našla kanal, skozi katerega se je lahko sproščala, ni našla pokoja. Njen aktivizem je zavil v ekstremistične vode, ko se je srečala s Črnimi panterji. Nekoč je Martinu Luthru Kingu mlajšemu odkrito priznala: »Nisem proti nasilju!«

Deklarativno je na shodih podpirala teroristična dejanja, celo hujskala k požiganju, ubijanju, streljanju belcev. Govorila je o ločeni črnski državi znotraj Amerike. Svojih prepričanj, čustev in čutov ni mogla več nadzorovati. In njena kariera se je začela strmo potapljati. Nihče več ni hotel imeti opravka z besno, neobvladljivo divo, ki je v red ni mogla spraviti niti moževa trda roka. »Oh, Lord, please don't let me be misunderstood,« je pela, a Gospod je ni uslišal. Mož in bližnja okolica, ki se je distancirala od nje, so jo razočarali in zagrenjena ter osamljena (kako dobro je poznala ta občutek) je zapustila Združene države in se preselila v Afriko. V Liberiji je menda našla raj na zemlji, čeprav ni pela in se klavirja ni niti dotaknila. A spomini njene tedaj štirinajstletne hčerke Lise kažejo drugačno sliko. »Iz moje zaščitnice se je spremenila v pošast, ki me je pretepala in me prignala skoraj do samomora,« v filmu s solzami v očeh prizna Lisa Simone Kelly.

Pomanjkanje denarja je Nino Simone iz Afrike pregnalo v Evropo, kjer je živela v umazanem enosobnem stanovanju in v zakotnih pariških barih prepevala za drobiž. Rešitev je prišla v obliki dveh belcev. Prijateljev Ala Schackmana in Gerrita De Bruina, ki sta jo odpeljala na Nizozemsko in ji priskrbela zdravniško oskrbo, vedno bolj je namreč postajalo jasno, da njeni izpadi besa in hitre menjave razpoloženja izvirajo iz bolezenskega stanja. V osemdesetih so ji diagnosticirali bipolarno motnjo in s pomočjo tablet je bila bolezen za silo obvladljiva.

Njena paruzija se je zgodila v poznih osemdesetih, ko so njeno pesem My Baby Just Cares for Me uporabili za oglasno kampanjo parfuma Chanel No. 5. Pesem je doživela ponovno izdajo, Nina pa je začela spet koncertirati po svetu. Posnela je svoj zadnji album A Single Woman (1993) in izdala že omenjeno avtobiografijo. Umrla je v spanju za posledicami raka na dojkah na svojem domu na jugu Francije 21. aprila 2003, stara sedemdeset let.

*

Koncert na jazz festivalu v Motreuxu leto 1976: Dolg priklon. In pogled v publiko, ki se zdi, da traja celo večnost ... obtožujoč in hkrati hrepeneč po odpuščanju. »Nikoli ne boste občutili bolečine, kako je, ko moraš živeti z imenom, ki ni tvoje.«

Ganljiva pripoved najbližjih o izpovedni moči velike umetnice, ki si je v življenju želela le igrati na klavir.

 

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

 



Dokumentirano: What happened, Miss Simone? (2015)

Nina Simone Foto: promocijsko gradivo

Prijavi sovražni govor