Tiskane izdaje
Ko sem se nato po spominu vračala v svoj mali čarobni svet iz otroštva, ki je bil »moja soba«, sem se spomnila, kako prijetno je bilo, ko sem sama s seboj ustvarjala nešteto iger, s katerimi sem si polnila dneve. Hecno, včasih sem si prav želela biti sama. Med šolskimi počitnicami in ko s starši nismo počitnikovali naokrog, sem se v jutra pogosto prebujala brez načrtov. Prazna jutra s praznim urnikom. Ker smo živeli skupaj s staro mamo, nisem obiskovala raznih »varstvenih« aktivnosti. A čeprav kakšen dan nisem imela družbe, je nisem terorizirala, da mora z menoj na bazen ali pa na sosednje igrišče ali pa sedeti pred tevejem ali šteti, koliko skokov sem naredila čez kolebnico. No, skupaj sva počeli ogromno stvari. Spomnim pa se občutka, kako neskončno sem uživala v teh na prvi pogled dolgočasnih jutrih, ki so vsakič znova prinesla toliko zanimivega; če ne drugače, v moji domišljiji.
Še danes imam rada trenutke, ko mi je dolgčas. Ko pustim možganom, da se na neki način resetirajo in vrtijo v prazno. Čeprav to prazno ni nikoli povsem zares prazno. To prazno je tisti dovod, ki možganom »dovoli«, da iz sebe spustijo nesprogramirane enote misli. Ne da bi se zares poglobili v to, poskusite iti nekam, kjer ni motečih dražljajev, ki bi pritegovali vašo pozornost. Sama grem po svojo dozo kalibriranja možganskih vijug nekam v naravo, v zadnjem času je to največkrat bližnji gozd, in to brez slušalk v ušesih, ki bi me bodrile z najljubšo glasbo, ali podkasta, zaradi katerega rekreacija hitreje mine ... Ali ne uživate v njej? Dajte! In pustite času čas.
Vsakokrat, ko grem v svoj zeleni mir, zavestno pustim telefon doma. (Da ne bo nesporazuma − brez njega mi sicer živeti ni in se mi zdi eden najodličnejših produktov informacijske tehnologije.) A popolnoma vsakič, ko ga pustim doma, dovolim dolgčasu, da se razbohoti. In dobim super ideje za najrazličnejše stvari. Od tega, kaj si bom pripravila za jesti, do najbolj norih in popolnoma resnih razmislekov o delu, ki ga opravljam. In večina osnutkov, ne le samih idej za celotne novinarske zapise nastane v natanko takšnih okoliščinah. Tam in tedaj, ko je ... dolgčas. Ki v resnici sploh ni dolgčas.
Pred tremi leti je v kraju, od koder prihajam, zima mesto in okolico ovila v žled ter prekinila vse komunikacijske kanale. Mamina prijateljica je pripovedovala, kako se je takrat družina, z najstniškima dekletoma vred, usedla ob kamin ter skupaj brala knjige ob soju sveč. Nihče se ni pritoževal. Nasprotno! Tistega dne niso pogledali 60-krat na telefon − tolikokrat na dan namreč menda odpremo telefone − ali izpolnili dnevne kvote fotografij, ki jih »morajo« objaviti na medmrežju. Takšni so namreč podatki iz raziskav, ki jih navaja zadnji podkast Notes to self o dolgčasu in njegovih briljantnih razsežnostih. Pa tudi te, da se v ZDA na mesec ustvari deset bilijonov fotografij, od česar jih največ ustvarijo milenijci − vsak mesec v povprečju sto na osebo. Svet dejansko doživljajo skozi pametne telefone. Ampak kot so ugotovili raziskovalci, je takšen svet izkustveno veliko bolj plitek. Ko so peljali dve skupini ljudi v muzej na ogled likovne razstave, so si tisti, ki so si razstavo ogledali brez telefona, zapomnili veliko več o tem, kar so videli, kot tisti, ki so razstavo med ogledom neprestano »dokumentirali«.
Otrokom, mladim pa tudi odraslim danes zaradi dostopnosti vsega − zlasti v tehnološkem oziru − sploh ni več dolgčas, hkrati pa s(m)o verjetno bolj zdolgočaseni kot kdaj prej. Če se nam danes namreč »pripeti« dolgčas, lahko uro, dve ali tri klikaš po facebooku. Če te začne dolgočasiti, imaš tu še instagram pa snap ... itd. Če se je nekoč zgodil dolgčas, pa to ni tako zelo dolgo tega, saj so pametni telefoni med nami šele deset let, si se, karikirano povedano, ulegel na travnik in zrl v nebo. In v uri, dveh ali treh zagotovo prebudil angažma za početje nečesa; neumnosti ali pa nekaj izjemno ustvarjalnega.
Kakšen paradoks. Danes, ko ni več časa, da bi nam bilo dolgčas, ali ko nam sodobni čas več ne nudi dolgčasa ali ga celo preprečuje, bo ta kmalu postal nekaj, kar bo tako rekoč luksuzna dobrina. A za njo ti ni treba biti milijonar. Samo vzeti si jo je treba nazaj. Spraviti telefon v predal in z očmi pogledati v svet.
