Dolgi noži na pločnikih

Zadnja provokativna zamisel tega človeka, ki nas vse drži v šahu, je nacionalna garda.

Objavljeno
01. februar 2016 12.22
Boris Jež
Boris Jež
Malo pred izbruhom 2. svetovne vojne je Winston Curchill na številne kritike svoje politike odvrnil: »Ljudje pravijo: zdaj je zadnji čas, da britanski lev pokaže svoje zobe; jaz pa pravim, da mora iti prej k zobozdravniku.«

Šentflorjanska politična srenja bi morala najprej k zobozdravniku, potem pa še k psihiatru. Če se zahteva preizkus psihofizične sposobnosti od pilotov, strojevodij in morda celo smetarjev, potem naj se testirajo tudi politiki, ki šofirajo državo. In s tem usode nemočnih podanikov. Zadnji so že zdavnaj opazili, da država že petindvajset let živi v ciklično ponavljajoči se krizi − in to bolj ali manj zaradi enega samega človeka. Politikom »izbrancem ljudstva« to še ni seglo do možganov, zato jim svetujemo terapijo.

Zadnja provokativna zamisel tega človeka, ki nas vse drži v šahu, je nacionalna garda − ki je kar smiselna v velikih ZDA, na šentflorjanskem pa je lahko samo politična vojska. Zaradi tega ne bomo moralizirali, ampak se bomo samo naslonili na nekaj zgodovinskih dejstev iz tridesetih let v Nemčiji. Hitler si je najprej organiziral nekakšno osebno stražo, ki je imela za udarno jedro prekaljene pretepače in delinkvente. To je sčasoma preraslo v SA, ki je imela 1923 že 3000 članov in je najprej poskusila s tako imenovanim pivniškim pučem v Münchnu. Sčasoma se je SA tako okrepila, da je začela motiti celo Adolfa, ki ni hotel konflikta z nemško vojsko.

Organiziral je tako imenovano noč dolgih nožev (1934), aretacijo in poboj voditeljev, samo ime pa je akcija dobila po refrenu ene najbolj priljubljenih koračnic SA, ki so jo prepevali za uvod v množične pretepe. Refren: Nabrusili bomo dolge nože na robovih pločnikov. Pobili so vodje te rjavosrajčniške paravojaške organizacije in jo obglavili, na sceno so prišli črnosrajčniki − SS.

Nekaj podobnega se utegne pripetiti tudi v šentflorjanski izvedbi, ampak to prepuščamo vaši domišljiji. Zanimivo pa je, da se je Hitlerjev vzpon začel po prihodu iz zapora (pa ni bil Dob) in je postopoma zavzemal vse koordinatne točke v tedanji Nemčiji. Vojsko, politično sceno, velekapital, medije itd. Ne bomo vlekli vzporednic z deželo šentflorjansko, ker je ta premajhna, da bi bila sposobna spodobnega fašizma, lahko pa zgnije in strohni sama v sebi.

In kaj narediti, da se to ne bi zgodilo? Odgovorili bomo z našim Churchillom. »Prepričan sem, da lahko sovražnika premagaš le z njegovim orožjem,« je rekel kritik Winstonove strategije v Afriki med 2. svetovno vojno. »Povejte mi,« je ta odgovoril, »koliko časa potrebujete, da pičite oso?«

Ja, osa je res hudo nadležno bitje.