Tiskane izdaje
Po Nemčiji, Avstriji, Švedski in nekaterih drugih evropskih državah, v katere se že mesece množično zatekajo bližnjevzhodni, afriški in azijski begunci, je zdaj tudi Slovenija vse manj otoček sredi razburkanega strateškega morja. Begunci ta čas še odhajajo naprej proti Avstriji in Nemčiji, a se celo najbolj razvite evropske države počutijo vse bolj preobremenjene, begunski tok pa ne ponikne in se bo zaradi ruskih bombardiranj območij upornikov proti sirskemu voditelju Bašarju Asadu zelo verjetno samo še okrepil.
Evropa se vsaj za zdaj ne čuti sposobna vojaškega posredovanja na kriznih območij v soseščini, pa čeprav je sedanjim bližnjevzhodnim akterjem popolnoma vseeno za njene težave ali pa se jih celo veselijo, zato se je prisiljena prilagajati z vsemi posledicami, ki jih to prinaša domači družbi in politiki. V Nemčiji glavo spet dviga gibanje »domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda«, ki francosko nacionalistko Marine Le Pen že razglaša za prihodnjo predsednico Francije, v Avstriji pridobivajo nacionalistični svobodnjaki. Švicarji so pravkar podelili še večji mandat svoji ljudski stranki, ki je predvolilno kampanjo utemeljila na nasprotovanju priseljevanja in nemška kanclerka Angela Merkel, ki je prej govorila, da bodo zmogli, se mora soočati z vse močnejšim uporom v lastnih vrstah. Zato roma v države kot je Turčija, ki so jim evropski voditelji prej očitali pomanjkanje demokratičnosti ter strpnosti do drugih kultur in ver, a bo to pomagalo le, če bodo nove partnerice tudi res pomagale pri blokadi največjega evropskega begunskega vala po drugi svetovni vojni. Tudi v tem primeru pa kriz na evropskem preddverju najbrž še ne bo konec in morda niti ne doma.
Nekateri v prihodu mladih ljudi in družin še vedno vidijo priložnosti ali vsaj čutijo potrebo, da pomagajo. Mlada Nemca Markus Kressler in Christoph Staudt sta pravkar odprla »begunsko« univerzo Kiron, ki se poskuša izogibati vsem neznanskim birokratskim oviram »običajnih« šol in beguncem omogočiti, da se takoj posvetijo študiju. Za zbiranje potrebnih dokumentov in pogojev, ki jih mnogi zdaj nimajo, bodo imeli na voljo dve leti, s pomočjo spletnih platform pa lahko že takoj študirajo računalništvo, inženirske znanosti, ekonomijo, arhitekturo in medkulturne študije, za začetek vse v angleščini. Če se bodo izkazali, pa naj bi se po dveh letih preselili v predavalnice pravih univerz. Še pred začetkom predavanj se je javilo petnajst tisoč nadobudnih študentov, kot poroča Die Zeit, večina iz Sirije.
Čeprav je takšen študij veliko cenejši od običajnega in na leto za vsakega študenta stane le nekaj sto evrov, pa tudi organizatorji begunske univerze poleg prostovoljnih prispevkov računajo tudi na pomoč nemške države, ki se mora ubadati že s številnimi drugimi težavami. Poznavalci verjamejo, da celo v visoko organizirani Nemčiji sprejemanje beguncev ne bi potekalo gladko brez dosedanjega neznanskega zavzemanja številnih prostovoljcev, zdaj pa so mnogi izmučeni − in tudi razočarani. Slišati je poročila o islamskih moških, ki celo podarjene hrane ne vzamejo iz ženskih rok, ter o nasilju v prenapolnjenih zatočiščih. Mnogi se celo sprašujejo, ali se vendarle ne dogaja spopad civilizacij, o katerem je govoril že Samuel Huntington.
Notranji minister male nemške dežele Posarje pa verjame, da je v državi vse preveč takšnih, ki se samo pritožujejo. Klaus Bouillon je avgusta, ko so začele prihajati prve množice, pisarno za nekaj tednov preselil v zatočišče za begunce, da bi lažje razumel probleme in iskal rešitve. »Odgovorni vse preveč mečkajo in premalo ukrepajo, v prihajajoče množice buljijo kot zajčki v kačo,« je povedal časopisu Die Welt. »A to nič ne pomaga, ljudje so tu in ne bodo kar tako odšli.« Sam je dovolj zgodaj poskrbel za šotore, ki jih je mogoče ogrevati, in nakupil pogradov, še preden so proizvajalci početverili ceno. Beguncev ne le popišejo, ampak jim vzamejo tudi prstne odtise, tako da vedo, koga imajo, za preprečevanje kriminala in nemirov so v zatočiščih namestili video kamere. Želi si, da bi begunci lahko tudi delali, a dokler ne smejo, jim v Posarju pripravljajo možnosti za namizni tenis in nogomet, kavarno, v katerih se lahko srečujejo moški, in otroški vrtec, kjer se begunski otroci igrajo z domačimi. In kljub temu jih morajo po navedbah posarskega ministra vedno znova učiti, da se smeti ne mečejo skozi okno, jih opozarjati, naj ne kradejo. In če kdo zavrne hrano iz ženskih rok, pač ostane lačen.
Ob severni meji Nemčije pa tudi v Danski beguncem jasno kažejo, kdo se mora prilagoditi. Od njih zahtevajo učenje jezika ter druge napore za vključevanje v družbo, a bodo nešteti prišleki tudi v najboljšem primeru korenito preoblikovali Evropo. Samo upamo lahko, da bodo kdaj kasneje po evropskem vzoru preoblikovali tudi svoje domovine.
