Tiskane izdaje
Nasprotniki Zahoda se bodo razveselili, da novi ameriški predsednik v intervjuju za časopis Bild ni poudarjal demokracije ali svobode. Véliki »dealmaker« bo, če je pri njem sploh mogoče kaj napovedovati, svet videl kot veliko polje za sklepanje poslov s predpostavko »America first«, interesi ZDA pred vsemi.
Mogoče bo sčasoma spoznal vrednost trdnih zavezništev na skupnih etičnih in moralnih temeljih kot pravico vsakogar do svobodnega mnenja, združevanja, verovanja in peticij oblastem, kot pravi prvi amandma k ameriški ustavi. Ni pa nujno. Donald Trump je tudi v zadnjem intervjuju pokazal, da izprašuje vse »resnice« po drugi svetovni vojni in še posebno po končanju hladne.
»Pax Americana« je zaradi strahu pred posredovanjem svojih vojakov zdesetkal že demokratski predsednik Barack Obama, zdaj pa Trump vsaj na začetku mandata kaže, da si bo sovražnike in prijatelje izbiral skoraj izključno v skladu z ekonomskimi interesi.
Se svet brez vsaj retoričnega moralnega postulata Nove celine vrača v čas divjih nacionalizmov Stare? In to na svetovni ravni, saj da evropske države niso več najpomembnejše igralke v tej strateški igri, ampak so celo potencialni plen. Ideologijo merkantilizma, ki zagovarja čim večje kopičenje bogastva znotraj vsake posamezne države tudi z onemogočanjem tuje konkurence z visokimi carinami in drugimi dajatvami, poznamo že iz obdobja pred prvo globalizacijo na prelomu z devetnajstega nan dvajseto stoletje, šele obračun z njo je nekaterim državam omogočil velik razcvet gospodarstva in standarda življenja ter nekaj več miru.
Nekateri vzroke merkantilizma pripisujejo kar željam držav, da bi imele čim večje domače rezerve vsega potrebnega za vojne in osvajanja in res je bila Evropa osemnajstega in devetnajstega stoletja prestreljena z najrazličnejšimi vojnami in vstajami. Tudi prva in druga svetovna vojna sta bolj ali manj rezultat prepričanja, da si lahko eni odrežejo kos svetovnega bogastva na račun drugih.
Nacionalne države so bile morda res tudi najpomembnejša ekonomska postavka tistega časa, toda ali so lahko še vedno v enaindvajsetem? O tem je očitno prepričana britanska premierka Theresa May, ki danes razglaša »suvereno, globalno Veliko Britanijo«, kot komentirajo zagovorniki izstopa iz Evropske unije. Navajajo, da v nasprotju s črnimi napovedmi britansko gospodarstvo po referendumu cveti, veliko upanja pa jim vzbujajo tudi zadnje obljube Donalda Trumpa, da bo brexit nagradil s trgovinskimi sporazumi.
Takšnemu razvoju naklonjeni mediji navajajo, da naj bi celo vrhovni pogajalec EU Michel Barnier zdaj zagovarjal posebne odnose EU z londonskim Cityjem tudi po britanskem odhodu. Se Francoz boji, da se bodo svetovni bankirji namestili v Frankfurtu, in ne v Parizu?
Ker ima tudi v Franciji velike možnosti za predsedniški položaj skrajno nacionalistična voditeljica Marine Le Pen, se mora Evropa še bolj intenzivno vprašati, ali je lahko novi nacionalizem sploh gospodarsko uspešen. Tako kot so prvega spodbujali parniki, telegraf, telefon in Sueški kanal, se namreč tudi zdaj bliskovito hitro razvijajo komunikacijske tehnologije, potovanja po vsem svetu so dostopna skorajda vsem. A če se je tedaj šestdeset milijonov revnih Evropejcev vsaj do dvajsetih let minulega stoletja lahko preselilo v ZDA, Kanado, Argentino in Avstralijo, so današnji migranti marsikje nesprejemljiva grožnja uveljavljenemu načinu življenja in pridobljenim svoboščinam.
Ne smemo tudi pozabiti, da je bila svetovna in evropska varnostna in gospodarska struktura po drugi svetovni vojni namenjena preprečevanju vojn, kakršne so v dvajsetem stoletju razdejale Evropo in svet, danes pa so grožnje miru potencialno še veliko bolj uničujoče. Preden nacionalisti uničijo EU, bi bilo treba zavarovati vse pozitivno, kar je doseglo evropsko združevanje. Če bodo njegovi nasprotniki olajšali obračun z negativnimi platmi, pa toliko bolje.
