Tiskane izdaje
Zgodba doslej največjega razkrivanja denarja v davčnih oazah se je začela z elektronskim sporočilom: »Zdravo, tukaj John Doe. Vas zanimajo podatki?«
Bastiana Obermayerja iz časopisa Süddeutsche Zeitung in njegove kolege so zelo zanimali in v nedeljo, 3. aprila, so münchenski časopis ter številni drugi evropski in svetovni mediji objavili eksplozivne podatke, med njimi je bilo tudi Delo. Ob izidu knjige »Panama Papers« je Frederik Obermaier iz izvorne ekipe v Berlinu govoril s tamkajšnjimi tujimi dopisniki.
Ko je iskal kontakt s Kremljem, se novinar nemškega časopisa Süddeutsche Zeitung, letnik 1984, ni počutil najbolje. Prav on je Putinovemu predstavniku za tisk poslal elektronsko sporočilo s prošnjo po komentiranju podatka, da je tesni predsednikov prijatelj v offshore davčnih oazah naložil do dve milijardi dolarjev. Le malo kasneje je Kremelj ofenzivno nastopil proti projektu. »Tedaj se res nisem počutil najbolje,« je raziskovalni novinar povedal v Berlinu. »Prej sem pisal o gnilih jajcih na Bavarskem, zdaj pa Kremelj govori o naših raziskovanjih. To je že skoraj surrealna situacija.«
Najkasneje tedaj so se pri nemškem dnevniku zavedli, da nešteti ljudje pričakujejo, kaj bo še prišlo, nekateri od njih pa imajo tudi tehnične možnosti, da bi lahko prišli blizu. Eden je tudi res prišel: žvižgač in nekdanji ameriški obveščevalec Edward Snowden, ki se je po izdaji skrivnosti ameriške obveščevalne velikanke NSA zatekel v Rusijo, je med preizkusom spletnih strani tik pred objavo naletel nanje.
Sodobne kriminalke se ne dogajalo v temačnih arhivih, ampak v soju računalniških ekranov. Knjiga »Panama Papers« Bastiana Obermayerja in Frederika Obermaierja je v Nemčiji že v samem vrhu prodanih knjig, takoj za Hitlerjevim Mein Kampfom, kot se je posmehnil avtor. Pravice zanjo so si že pridobile založbe ducata držav, kmalu bodo objavljeni prvi prevodi.
»Mislili smo, da bo zgodba nekaj dni na prvih straneh, takšnih razsežnosti pa si nismo predstavljali,« pravi. Že med kolesarjenjem domov nekaj po polnoči po objavi pa mu je prijateljica po telefonu sporočila, da je zgodba na vseh socialnih omrežjih in na največjih spletnih medijih. »Prve dni skorajda nismo spali,« je povedal. Bili so presenečeni, a tudi veseli, da se je celoletno delo izplačalo in da so se razvnele razprave o celotnih razsežnostih problema.
»To je paralelni svet, v katerem ne gre le za davke, ampak tudi za to, da zločinci prikrivajo svoja dejanja, da se ne spoštujejo sankcije, da kleptokrati ropajo svoje države in odnašajo milijone.« Ves svet bo moral razmisliti o informacijah, ki si jih bo treba izmenjati za končanje takšne prakse.
Raziskovalne novinarje časopisa Süddeutsche Zeitung so najbolj presenetile banke. »Ne glede na to, s katerim bančnikom se pogovarjate, naj bo nemški, evropski ali od kje drugje, vam bodo vsi govorili o spoštovanju zakonov in o kontrolnih mehanizmih, ki naj preprečijo, da bi k njim prihajale črne ovce. Potem pa smo videli, da so se omenjene osebe po pravilu najprej obrnile na banke, ki so se potem pri pisarni Mossack Fonseca zavzele za odprtje poštnih nabiralnikov. Vedeli so, kakšne so njihove stranke, a so vseeno vedno znova nadaljevali s posli. In številne nemške banke so prav zaradi takšnega obnašanja že plačale milijonske kazni, a smo lahko videli, da so vseeno nadaljevale z njimi. Očitno kazni niso dovolj visoke.«
Kljub Snowdonovi »pojavi« tik pred objavo afere, novinar časopisa Süddeutsche Zeitung ne verjame, da je šlo na manipulacije. Če bi kdo hotel prodati svojo zgodbo, mu ne bi bilo treba predati več kot enajst milijonov dokumentov, saj bi si lahko mislil, da bi bila njegova zgodba le igla v kopici sena. Pred objavo so dokumente tudi natančno preverjali na vse mogoče načine, tudi s podatki, ki so jih že prej dobili nemški preiskovalci.
Pri ugledni ameriški ustanovi Brookings pa so namigovali, da je v ozadju Rusija. V Washingtonu so prepričani, da so prav zahodni mediji eno od najpomembnejših bojišč ruskega »hibridnega vojskovanja« po aneksiji Krima: »Panamski dokumenti spolzijo s Putina kot voda z račjega hrbta, imajo pa negativni vpliv na stabilnost Zahoda.«
Novinar časopisa Süddeutsche Zeitung nasprotno verjame, da bi se morali zdaj vsi v finančni branži zavedati, da skrivnosti ni več. »Potencialnim žvižgačem smo pokazali, da lahko material, ki nam ga dajo na voljo, obdelamo in zaščitimo svoje vire.«
Obermaier bo počakal na uresničitev političnih obljub za končanje takšne prakse, saj naj bi bila doslej tudi Nemčija na mednarodnem odru videti bolj kot zaviralka takšnega procesa. »Čez kakšno leto bo treba natančno pregledati, kaj je ostalo od tistega, kar so govorili.«
Pri Süddeutsche Zeitung že napovedujejo skorajšnja nova razkritja, številne zgodbe na temelju dokumentov, ki so jih pridobili, bo šele treba povedati, pravi. Kako se počuti kot eden tistih, ki so razkrili mahinacije številnih močnih in vplivnih ljudi, med njimi tudi takšnih, ki ne oklevajo pred obračunavanji s svojimi nasprotniki. »Mislim, da smo mnogim stopili na prste, zato nam je jasno, da abstraktna nevarnost obstaja, a se v službo ali domov ne vozim v strahu,« je povedal.
»Seveda smo razmišljali, ali moramo kaj spremeniti v našem okolju, da naši naslovi niso vsepovsod objavljeni, a vseeno verjamem, da se v Nemčiji upravičeno počutimo zelo varni. V nasprotju z nekaterimi kolegi, ki so izgubili službe ali so celo za nekaj časa poniknili, Bastian in jaz nisva prejela nobenih groženj.«
