Tiskane izdaje
Nekdanji poljski zunanji minister Radosław Sikorski je Nemčijo imenoval »nepogrešljiva država«. Voditelj med Nemčijo in Rusijo tradicionalno ujete države je sam ocenil, da je prvi poljski zunanji minister, ki se nemške moči manj boji od njene neaktivnosti. Sredi evrske krize je osrednjo evropsko državo pozval, naj poskrbi za vodstvo, pri čemer je poudaril, da misli vodstvo pri reformah, in ne dominacije.
Več kot pet let kasneje je evrska kriza videti skoraj otroški vrtec v primerjavi s težavami, ki grozijo tudi Evropi. Nekaj zanimivih odgovorov na vprašanje, kako naprej, ponuja knjiga Leona Mangasariana in Jana Techaua z naslovom Vodilna sila Nemčija, strategija brez strahu in arogance.
Avtorja poudarjata, da Zvezna republika Nemčija prvič v svoji zgodovini svetu ponuja model notranjega in zunanjega miru, ki stoji za blaginjo in svobodo. Ta razvoj je še toliko bolj osupljiv, saj so se v času združitve in prevzema popolne suverenosti mnogi bali dominantne Nemčije, a so se že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pokazale resne nestabilnosti drugje, najprej z vojnami na Zahodnem Balkanu in potem z dviganjem glave islamskega fundamentalizma, ki je pripeljal do terorističnih napadov na ZDA. Sledilo je vojaško posredovanje v Afganistanu in na Bližnjem vzhodu, dvig Kitajske in ruska sprememba usmeritve, na koncu pa je v Washingtonu zmagal še Donald Trump, ki prvič po drugi svetovni vojni vzbuja dvome o čezatlantskih odnosih ter ameriški varnostni varščini za Evropo.
Evropske države so v dvojnem primežu, razmišljata avtorja. Po eni strani stara celina zaradi še vedno navzočih odmevov dolžniške krize ter vzpona nacionalizmov in populizmov doživlja notranjo erozijo, po drugi strani na njen vzhodni del vse bolj pritiska Rusija, Balkan ostaja nestabilen, vse bolj avtokratska je Turčija, del Bližnjega vzhoda se po propadlih pomladnih revolucijah utaplja v kaosu ali v novih diktaturah. Številni prebivalci teh območij edino upanje vidijo v Evropi, na begunski poti pa se jim pridružujejo nešteti Afričani. Nekateri s seboj prinašajo politični islam ter sovraštvo do vsega zahodnega, kar s porastom terorizma doživlja vrsta evropskih držav.
»Če Evropska unija razpade in Nato postane nepomemben, bo evropski prostor odprt dramatično drugačnim strukturam moči in zunanjim dejavnikom,« verjameta Mangasarian in Techau. Na kocki bi bila liberalna globalna ureditev, Zahod z evropskimi in severnoameriškimi političnimi, gospodarskimi in pravnimi modeli, ki prisegajo na človekove pravice, pravno državo, odprte družbe in proste trge, individualistično moderno, demokracijo, svobodo izražanja in socialno državo.
V obdobju, ko se Trumpove ZDA umikajo z vodstva Zahoda, bo morala po prepričanju avtorjev naprej stopiti Nemčija. Ker osrednja evropska država pri mnogih še vedno vzbuja slabe zgodovinske spomine, pa bo morala sprejeti načela »voditelja, ki služi«, kot navajata Roberta Greenleafa. »Servant leader« ni v prvi vrsti osredotočen na svojo moč in bogastvo, ampak mora poskrbeti tudi ta potrebe drugih − ker to služi tudi njegovim interesom. Da bi bila lahko »voditelj, ki služi« − in ki ga Evropa in svet nujno potrebujeta − mora Nemčija po prepričanju Leona Mangasariana in Jana Techaua veliko več vložiti v strukture, ki bodo podprle njen »poslovni model« odprte liberalne demokracije in prostih tržišč. V prvi vrsti je to Evropska unija, ki zagotavlja evropski mir, a še potrebuje stabilizacijo svoje valute, priseljevanja in varnostnega sodelovanja, pa tudi integracije vseh svojih državljanov. Drug izziv je Nato, ki je po mnenju avtorjev kljub Trumpu najpomembnejši instrument evropske zunanje varnosti, a bo morala Evropa hkrati več vlagati v lastne vojaške strukture.
Medtem ko se ZDA umikajo, pa Nemčija potrebuje tudi »better angels of our nature«, kot avtorja navajata prepričanje Abrahama Lincolna o ZDA svojega časa. »Za Nemčijo in Evropo bo od tega odvisno veliko.«
