Tiskane izdaje
Berlin − Včasih je videti, kot da tretja svetovna vojna že divja, vsaj v izrazoslovju druge. Kdo velja za fašista ali nacista, je vse bolj odvisno od pogleda na svet tistih, ki obtožujejo.
Zato je lahko nemški finančni minister Wolfgang Schäuble po ruski aneksiji Krima izjavil, da je s takšnimi metodami že Hitler prevzel Sudete, zato poljski zunanji minister Grzegorz Schetyna zdaj pravi, da so Auschwitz osvobodili vojaki ukrajinske enote Rdeče armade. »Takšne psevdo zgodovinske ekskurze nemškega ministra imamo za provokacijo,« je rusko zunanje ministrstvo lani odgovorilo na Schäublejeve interpretacije ruskih dejanj berlinskim učencem, zdaj pa so zanje tudi izjave poljskega zunanjega ministra napačne in cinične. Znano je, da si obtožbe o fašizmu in nacizmu izmenjujejo tudi ruske in ukrajinske oblasti, da te oznake vse bolj uporabljajo tudi v nekaterih drugih evropskih političnih kampanjah, na primer pravkar v Grčiji.
V takšnih nevarnih sporih je nesporna videti samo nemška krivda, ker jo priznavajo Nemci sami. Ne vsi in celo nikakor ne vsi, saj nedavna Bertelsmannova raziskava, ki jo je objavil časopis Bild, kaže, da bi kar 81 odstotkov Nemcev preteklost pustilo za seboj in se raje posvečalo sedanjosti. Ob sedemdesetletnici osvoboditve morda najbolj znanega koncentracijskega taborišča na tleh današnje Poljske pa nemški predsednik Joachim Gauck poudarja, da nemške identitete na more biti brez Auschwitza. »Spomin na holokavst ostaja stvar vseh, ki živijo v Nemčiji!« je Gauck danes povedal v nemškem bundestagu. Sam pravi, da bo do svoje smrti trpel zaradi grozljivih zločinov, ki jih je bil sposoben zagrešiti narod s takšno kulturo.
Nemci pa se vseeno bolj kot drugi soočajo s svojo grozljivo preteklostjo, vsaj zdaj in vsaj marsikje. Tudi v tej državi so si ljudje najprej zatiskali oči pred svojimi zločini in zločini svojih staršev, potem pa je oktobra 1961 radijska postaja WDR predvajala dokumentarno oddajo, ki se je začela z besedami poveljnika tega koncentracijskega taborišča. »Jaz, Rudolf Franz Ferdinand Höβ, sem dobil ukaz za izvedbo lažjega iztrebljanja.« Z novim plinom Zyklon B se mu je posrečilo: »Ubijanje je trajalo od tri do petnajst minut, odvisno od klimatskih značilnosti. Da so ljudje mrtvi, smo vedeli, ko so nehali vreščati.«
Höβa so po procesu aprila 1947 obesili v Auschwitzu, veliko nacističnih klavcev pa se je v povojnih sodnih, političnih in geostrateških zapletih izognilo priznanju krivde. Nekaterim sodijo šele zdaj, če so seveda doživeli metuzalemsko starost, medtem ko so morale neštete njihove žrtve umreti v najlepših letih ali celo v otroštvu. Presunljive so tudi zgodbe preživelih iz koncentracijskih taborišč, za vedno zaznamovanih z grozljivim trpljenjem, ki so ga doživeli in opazovali.
Zgodbe krivcev so veliko bolj odbijajoče, a tudi pomembne že zato, ker vsaka od njih pomeni prelom. V Nemčiji, ki jih je vsaj na svojem zahodu začela z veliko bolečino raziskovati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, a vseeno pred drugimi strahovladami iz časov druge svetovne vojne, pa je tudi sedemdeset let po njej slišati pretresljive izpovedi. Te dni smo lahko brali o šestdesetletni Gertrud B., ki je lani za očiščenje svoje duše svojega sadističnega 92-letnega očeta Hartmuta prijavila oblastem, a tudi po prijavi nemška roka pravice ni znala dokazati, da je kot esesovec sam zagrešil umore ali druga zločinska dejanja. Obrnila se je na časopis Die Welt in s pomočjo novinarjev v washingtonskih arhivih ugotovila, da je bil njen oče esesovec v koncentracijskem taborišču Dachau. Starec še danes zagotavlja, da so bili časi med drugo svetovno vojno najlepši časi njegovega življenja.
Hartmut H. je bil star šestnajst let, ko je vstopil v elitne enote Hitlerjeve vojske, devetnajst, ko so ga nastavili v Dachauu. Njegova hči najbrž nikoli ne bo izvedela, kaj ga je gnalo v podrejanje in morda tudi v ubijanje, še psihiatri, ki so po drugi svetovni vojni obravnavali najvišje naciste, so se do konca spraševali, ali so ti res psihopati. In če ne, koliko na prvi pogled čisto normalnih ljudi bi bilo tudi danes v ekstremnih situacijah sposobnih takšnih zločinov?
