Tiskane izdaje
V letu, v katerem se spominjamo stote obletnice konca prve svetovne vojne, bi se morali še bolj kot kdaj koli zavedati lekcij krvavega dvajsetega stoletja, a nas lahko preseneča le, kako globoko se so se že uveljavili novi nacionalizmi. Rusija predsednika Vladimirja Putina je že doslej podpirala skrajne evropske nacionaliste od francoske Nacionalne fronte do avstrijskih svobodnjakov, zdaj pa se na stran britanskih nacionalistov postavlja tudi ameriški predsednik Donald Trump.
Zagovorniki novega nacionalizma se predstavljajo za domoljube in udrihajo proti »globalističnih elitah«, a Evropi tudi to grozi z nevarnostjo vračanja nacionalizmov, kakršni so celino pred sto leti pripeljali do prve svetovne vojne. Znani nemški publicist Stefan Aust je že leta 2014 domneval, da Rusija trpi za »versajskim sindromom« in res je tudi predsednik Putin že ocenjeval, da je bil razpad Sovjetske zveze ena največjih geopolitičnih tragedij dvajsetega stoletja. Če se je Aust po ruski aneksiji Krima še spraševal, ali stojimo pred Sarajevom 2014, Münchnom 1938, Berlinom 1961 ali Kubo 1962, pa zdaj tudi ZDA Donalda Trumpa doživljajo svoj globalizacijski sindrom z globokimi posledicami za dosedanja zavezništva in mednarodne odnose nasploh.
Republikanski predsednik za svoje revne in ponižane ne obtožuje le Kitajske, ki naj bi z manipuliranjem valute in državnimi subvencijami kradla ameriška delovna mesta, ampak ga zelo moti tudi nemški trgovinski presežek in z njim vsa EU. Kanclerka Angela Merkel mu je morala razložiti, da njena država ne vodi samostojne trgovinske in valutne politike, ironično pa prav nemški liberalno-konservativni ekonomisti najbolj odločno obsojajo izjemno ohlapno denarno politiko italijanskega predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija. A to ne spremeni dejstva, da ima prav Nemčija s svojim izvoznim gospodarstvom največ koristi od njegovih prizadevanj za šibki evro, ki mu je ameriški finančni minister Steven Mnuchin na davoškem Svetovnem gospodarskem forumu odkrito nasprotoval s hvalo šibkega dolarja.
Po nenavadno ostri Draghijevi reakciji je posredoval sam Trump in se vsaj retorično zavzel za močni dolar, a je voditelj tradicionalne zagovornice evropskega združevanja in blagostanja tudi prepričan v evropsko krivdo za tegobe ameriškega delavca in potrošnika. V davoškem intervjuju britanski televizijski postaji se je pritožil nad ovirami za ameriške izdelke v EU in izjavil, da bo to »s trgovinskega stališča« velika stvar. Spomnil je, da so ZDA največji trgovinski partner Evrope, Veliki Britaniji, ki z brexit-om tudi sama zadaja bolečo rano evropskemu združevanju, pa po preteku prehodnega obdobja obljublja pomoč.
Pri nastajanju novih, nevarnih front tudi EU ni brez krivde, saj si lahko nekatere njene ustanove od evropskega sodišča do komisije pripišejo del odgovornosti za razhod z Veliko Britanijo. A je EU tudi simbol dolgega obdobja miru in sodelovanja na Stari celini, zato novi nacionalisti, od katerih nekateri odkrito zagovarjajo Evropo nacij, majejo tudi evropski mirovni projekt. V Bruslju se zavedajo nevarnosti, prav tako se jih zavedajo na najpomembnejši evropski osi Berlin - Pariz, a tudi Evropa ni enotna pri iskanju razlogov za največje težave sodobnosti: tudi brez vplivov novega nacionalizma nekateri stavijo na močno državo, drugi na tržno gospodarstvo.
Najpomembnejši zunanjepolitični spori bližnje prihodnosti bodo morda potekali na Bližnjem Vzhodu in Južnokitajskem morju, a je zadnja begunska kriza jasno pokazala, da tudi Stara celina nikakor ni imuna na zaostrovanja v bližnji in daljni soseščini. Nove osi avtokratskih držav ogrožajo demokracijo in pravno državo tudi povsod drugod, zato bi bilo še toliko bolj pomembno vsestransko prepoznanje prednosti sodelovanja v vse bolj povezanem svetu. Z eksplozijo sodobnih komunikacij lahko ljudje povsod vidijo gigantske prednosti dobrega razvoja, a revolucionarne tehnologije omogočajo tudi nove gigantske manipulacije.
