Tiskane izdaje
Če v člankih samo omenimo ruskega predsednika Vladimirja Putina, se pod njim tudi na spletnem Delu pojavi cela četica napadalnih - vedno istih - spletnih komentatorjev in nekaterim od njih ni sram povzdigovati niti Josipa Džugašvilija Stalina. A tudi najvišji ruski vojaški voditelji že govorijo o »informacijskem vojskovanju«, pa čeprav zanikajo, da bi jih, kot jih obtožujejo ameriški demokrati, francoski predsedniški kandidat in nemška vlada, uporabljali v tujini.
Domnevni cilji ruskega informacijskega vojskovanja vztrajajo pri svojih obtožbah, verjamejo, da so z novimi možnostmi vplivanja na socialna omrežja in s tem na javno mnenje ter starimi metodami, znanimi por kratico »kompromat«, oškodovali njihov ugled in celo pomagali k porazu na volitvah. Na drugi strani Atlantskega oceana pa poročajo o podjetjih kot Cambridge Analytica, ki naj bi z analizami gigantskih količin podatkov pomagala k zmagi sedanjega predsednika Donalda Trumpa, pa tudi nacionalističnim kampanjam kot Brexit. Podobne akcije naj bi zdaj načrtovali tudi v Franciji in Nemčiji, kjer bodo volivci letos odločali o svojih vladah.
Razlike so velike, saj kolikor vemo, zaradi Breitbarta še niso ubili nobenega neodvisnega novinarja, a je dilema podobna: kako v času morebitnega vplivanja na javno mnenje prek spletnih medijev in socialnih omrežij javnosti podati verodostojno podobo o tem, kaj se res dogaja doma in v svetu. Prvi korak bi najbrž morala biti neizprosna novinarska samokritika. Prepogosto se postavljamo v vlogo družbenopolitičnih delavcev leve ali desne politične opcije in s tem žrtvujemo neodvisno željo po znanju, ki bi morala biti v temeljih našega poklica. Svet delimo na »naše« in »vaše«, namesto da bi enim in drugim dopuščali možnost pravih argumentov in dovoljevali njihovo soočenje - ter se iz njih učili tudi sami.
Vprašanj, ki bi jih morali preučevati do zadnjega dne naše poklicne poti in še čez, je nešteto, a tokrat ponovimo le tistega, ki ga je pred poldrugim letom zastavil Microsoftov Bill Gates: »Kako se je spremenila revščina v svetu po devetdesetih letih minulega stoletja?« Le en odstotek vprašanih je pravilno ugotovil, da se je ta zmanjšala za polovico in več, saj sta v sedemdesetih letih v absolutni revščini živeli dve milijardi ljudi, danes pa jih je le še sedemsto milijonov in tudi to število se hitro zmanjšuje. Na drugi strani političnega odra pa so morda podcenili vpliv tega procesa na industrijske službe v razvitih državah, saj »poraženci globalizacije« zdaj volijo tiste, ki obljubljajo obračun z vase zavarovanimi elitami, pa naj gre za nevarne nacionaliste ali celo odkrite šoviniste.
Svetovni razvoj ni edini proces, pri katerem je mogoča in celo prevladujoča delna slepota. V neskončnost se lahko prepiramo tudi o vlogi dela v našem življenju, odnosih v družini in vzgoji otrok, razvoju lokalnih skupnosti in seveda vse bolj o novih tehnologijah. Tudi zato, ker te obetajo revolucionarne spremembe, si nihče ne bi smel prilaščati interpretacije tistega, kar se je dogajalo, in še manj vedenja o tem, kaj se bo, kritična razprava pa je seveda dobrodošla in nujna. Novinarji moramo obdržati odprte oči, svobodne družbe pa bi morale zaščititi naše in svoje temelje demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic. Mašinerije tistih, ki jim do naših vrednot ni niti najmanj mar, so premočne.
»Prozorni« človek je vse bolj predmet manipulacij, a ima v svojih rokah tudi protiorožje: zavedanje o dejstvih in procesih. Mediji so skozi stoletja pomagali k njihovemu razkrivanju, naj bo tako še naprej.
