Tiskane izdaje
Nekdanji guverner britanske centralne banke Mervyn King verjame, da bo britansko gospodarstvo po izstopu iz Evropske unije cvetelo, nekateri drugi poznavalci nasprotujejo. Še preden je Združeno kraljestvo sploh sprožilo petdeseti člen lizbonske pogodbe, ki omogoča izhod, se svetovni ekonomisti že ogorčeno spopadajo za pravi odgovor na življenjsko pomembno vprašanje, ali Evropska unija svojim članicam prinaša več ali manj blaginje.
Švicarski strokovnjak Cenni Najy, ki smo ga intervjuvali za zadnjo številko Delove priloge Posel in denar, največji problem za Veliko Britanijo vidi pri investicijah. »Velike družbe, ki razmišljajo o investiranju v Združeno kraljestvo, bodo morda ponovno razmislile ali se pri investiranju celo že omejile,« je povedal v telefonskem pogovoru. »Negotovosti o brexit-u, prihodnosti Velike Britanije in odnosih z EU bodo najprej prizadele dolgoročno načrtovanje, ne pa še majhnih podjetnikov in drugih na mikro ravni. Funt je padel, prihaja več turistov in zagovorniki brexit-a se veselijo dobrih gospodarskih rezultatov. A je to samo fasada, ob koncu leta si bo treba pogledati številke o investicijah, ki bodo ključne. Združeno kraljestvo se zelo zanaša na direktne tuje investicije, bolj od številnih drugih držav Evropske unije, in če se bo to zaradi političnih negotovosti zmanjšalo, bo zelo bolelo. V tem primeru se bo najbrž povečala brezposelnost in centralna banka bo spet ukrepala, za privabitev tujih poslovnežev bodo morali nižati davke in vse to bo na dolgi rok vplivalo tudi na gospodarstvo.«
Guverner Bank of England med leti 2003 in 2013, ne soglaša s takšnimi mnenji. Mervyn King opozarja, da je britansko gospodarstvo doslej preveč temeljilo na porabi potrošnikov ter premalo na izvozu, šibkejši funt pa bo olajšal ponovno uravnoteženje gospodarstva. Napovedi resnih posledic v primeru izstopa iz EU so bile po njegovem prepričanju čiste špekulacije, še posebej na dolgi rok. Da bi pomagala k gospodarskemu okrevanju, je britanska centralna banka še bolj znižala obrestne mere in povečala kvantitativno sproščanje.
»Bitka za brexit« se zdaj seli tudi na gospodarske fronte, nekdanji guverner Bank of England pa je v New York Review of Books izpostavil še eno pomembno točko: kam se bo usmerila Velika Britanija, bo v največji meri odvisno od tega, kaj se bo dogajalo z Evropsko unijo. Ta je tudi po njegovem prepričanju strukturno neuravnotežena, saj je ustvarila politično in denarno unijo, preden bi dobila skupno davčno politiko in politični aparat za legitimiranje dosedanjega združevanja.
Minuli tedni so že nakazali, kam se bo usmerila razprava in v vseh bo v samem ospredju Nemčija, vsaj s svojim konservativnim delom še vedno prizadeta zaradi nameravanega odhoda drugega največjega gospodarstva celine s pogosto podobnimi ekonomskimi usmeritvami. Nemčija bo zdaj še bolj ujeta med zahteve nekaterih evrskih partnerice po »transferni uniji« izgub ter novim nacionalizmom nekaterih vzhodnoevropskih držav. Ne eni ne drugi ne morejo vleči naprej evropskega in evrskega gospodarskega vlaka, vsi − eni z leve, drugi z desne − pa radi napadajo nemška prizadevanja.
Brez begunske krize bi kanclerka Angela Merkel morda še odbijala napade, zdaj pa se ji leto dni pred parlamentarnimi volitvami maje tudi domača politična podpora. V bolj običajnih časih bi se kot pijanec plota držala dogovorjenega, potem ko je med evrsko krizo že prevladala z nemškim konservativnim pogledom na reševanje krize: vsakdo mora poskrbeti za svojo konkurenčnost, kriza je nastopila zato, ker so se mnogi namesto na gospodarsko rast naslanjali na poceni denar. Biblični begunski naval in brexit pa celo takšne dosežke postavljata v drugo perspektivo in ni jasno, kako bo lahko kanclerka brez trdne domače podpore odbila vse nasprotujoče se zahteve partnerskih držav. Morda je tudi zato krščanskodemokratska kanclerka tako poudarjala pragmatizem za doseganje uspešnosti, ki jo Evropa brez Velike Britanije tudi po njenem prepričanju potrebuje bolj kot karkoli.
Mnogi Nemci svojo voditeljico podpirajo v prepričanju, da so v času svetovne globalizacije celo največje evropske nacionalne države premajhne za učinkovito samostojno delovanje, ne soglašajo pa z njeno postavko, da to pač prinaša tudi okrepljeno priseljevanje. Še preden bo Velika Britanija izkusila takšne ali drugačne posledice brexit-a, se bodo morale pred lastnimi volivci dokazati nekatere druge vlade, med njimi poleg francoske tudi nemška.
