Tiskane izdaje
»Tako drastično kot še nikoli, v tako številnih državah kot še nikoli,« zmanjševanje državljanskih pravic ocenjujejo pri nemškem Bertelsmannu. Od 129 držav, ki so jih preučili v februarja objavljeni dveletni raziskavi »transformacijskega indeksa«, jih 74 štejejo k demokracijam, petinpetdeset pa k avtokracijam, od tega štirideset k »trdim«. To je sedem več kot pa pred dvema letoma in tudi novi trendi širitvi demokracije v svetu niso naklonjeni.
Tisti, ki še vedno uživamo pravico do izražanja mnenja, demonstracij, svobodne strankarske pripadnosti in seveda pravičnih volitev, si včasih dovolimo podcenjujoč odnos do drugih, ki jim vse to odrekajo domači mogotci. Slišimo o različnih kulturah in verah, o geostrateških krivicah, ki bi jih bilo najprej treba popraviti, o gospodarskem modelu, ki lahko deluje brez tradicionalnih svoboščin, in si morda premalo predstavljamo, kaj bi življenje v takšnem sistemu pomenilo za nas. Pri tem pa nihče ni imun za takšen družbeni razvoj, pri Bertelsmannu navajajo »avtoritarne tendence« tudi v naši neposredni bližini, saj v to kategorijo postavljajo madžarskega premiera Viktorja Orbána. Marsikje v evropski okolici pa se krepi tudi vpliv »verskih dogem«.
Kot da vse to ne bi bilo dovolj, je Evropo zdaj zajela tudi begunska kriza in nemška kanclerka Angela Merkel ob vsem tem očitno presoja, da je zbliževanje s še enim avtokratsko naravnanim voditeljem iz bližnje evropske soseščine manjše zlo od razpada schengenskega območja ali celo Evropske unije. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan pa je na predvečer potencialno zgodovinskega vrha z EU dal s policijskimi silami, vodnimi topovi in solzivcem zasesti kritični časopis, sodelovanje v Egejskem morju otežujejo dodatni turški pogoji. V Ankari zavračajo očitke na račun medijev in poudarjajo, da so sami vzeli poltretji milijon beguncev, a bo Berlin skupaj z drugimi evropskimi prestolnicami v prihodnjih tednih in mesecih zagotovo potreboval dobro mero diplomatske spretnosti, da sodelovanje s Turčijo utemelji na vsaj približno pravičnih temeljih ter reši Grčijo, ki ji grozi položaj kaotičnega begunskega taborišča.
Grčija pri tem ni povsem nedolžna, saj je doslej zavračala učinkovite ukrepe za nadzor nad schengenskimi mejami, pa tudi njen odnos do sosednje Makedonije, ki je zdaj zaprla meje, je bil pogosto zelo dvoličen, z zavračanjem državnega imena vred. Prvak nemških zelenih turškega rodu Cem Özdemir pa kanclerki in drugim predlaga, naj končno začnejo Turčijo jemati resno. Zaradi nasprotovanja turškemu članstvu v Evropski uniji so državo že pred desetletjem postavili na stranski tir »privilegiranega partnerstva«, namesto da bi ji dali resno ponudbo s strogimi zahtevami za uresničitev svobode tiska in mnenja, varstvo etničnih in verskih manjšin ter sprejemanja zahodnih načel demokracije. »To bi v Turčiji sprožilo dinamiko, ki bi ogrozila tudi Erdoğana,« v intervjuju za FAZ pravi nemški politik, ki mu je turški predsednik nekoč že odrekel pravico do domovine svojih staršev. Sam Erdoğana primerja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, oba politika po njegovem prepričanju zaznamuje razumevanje moči, ki ima le malo skupnega z demokracijo. Pri tem pa Erdoğan, ki se je sprl tako z ruskim predsednikom kot s številnimi drugimi območnimi voditelji, Evropo potrebuje enako nujno, kot Evropa potrebuje Turčijo, verjame Özdemir.
Sin turških »gastarbajterjev« se zavzema tudi za hitro integracijo tistih beguncev, ki bodo smeli ostati v Nemčiji: »Integracija je naporna, če ne bomo poskrbeli zanjo, pa ne bomo rešili nobenega problema.« Najpomembnejša je nemščina, katere učenje bi morali po njegovem prepričanju ponuditi tudi tistim, ki se bodo morali vrniti, »nobenemu pa ne bi škodilo niti, če bi si od znotraj ogledal kakšno podjetje.« Enako velja za tečaje integracije. Tisti prebežniki, ki hrepenijo predvsem po boljšem življenju, se bodo morali najbrž vrniti, a ne bi bilo slabo, če bi s seboj vzeli bolj realno predstavo o tem, kaj je potrebno za dobro življenje. Kot so januarja na več grških otokih izpraševali predstavniki Visokega komisariata za begunce OZN, so še posebej tistim, ki prihajajo iz Afganistana, tihotapci z ljudmi napolnili ušesa z iluzijami o lahkem življenju in velikih zaslužkih v Nemčiji in drugod. In celo 41 odstotkov izprašanih Sircev je kot najpomembnejši razlog za nadaljevanje poti iz prve varne države proti Evropi navedlo iskanje delovnega mesta.
Turčija zdaj vsaj sirskim beguncem dovoljuje delo, prebivalci nekaterih držav, ki veljajo za varne, pa lahko vstopajo le še z vizumi. A čeprav bi lahko verjeli, da bo vse bolj avtokratska država pomagala Evropi, je neznosno vedenje o velikem trpljenju ljudi, ki morajo zapuščati svoje domove. Pogoj za rešitev begunske krize je torej tudi končanje državljanske vojne v Siriji − ter pomoč pri razvoju držav, iz katerih prihajajo tako imenovani ekonomski begunci.
Samo denar ne bo pomagal, verjame nemški ekonomist Carl Christian von Weizsäcker, saj pomoč razvitih prepogosto uničuje proizvodnjo in trgovino v državah, ki naj bi jim pomagali. Po zgledu neverjetnega kitajskega razvoja raje predlaga tržne in valutne spodbude za izvoz izdelkov z nerazvitega Juga na razviti Sever, kar bi bilo tudi v skladu s kitajskim pregovorom, da je reveža bolje naučiti ribolova kot pa mu podariti ribo. Še bolje, razvite demokratične države bi lahko državam, ki bi uživali ugodnejši dostop do njihovih trgov, postavile tudi pogoje: na prvem mestu prizadevanja za več demokracije, pravne države in spoštovanje človekovih, manjšinskih in verskih pravic.
