Doma v svetu: Takšni kot mi

Kdo so ti ljudje, ki sami iščejo zatočišče pred nasiljem, a hkrati brez pomisleka prizadevajo tiste, ki so med njimi najbolj nemočni?

Objavljeno
23. februar 2016 18.37
EUROPE-MIGRANTS/GERMANY
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

»V strahu zaradi svoje homoseksualnosti sem šele po izbruhu vojne, pred tem sem živel normalno, pa čeprav je bila takšna usmerjenost uradno nezakonita,« je povedal Mahmud Hasino, sirski begunec in gej.

Tiskovno konferenco za tuje dopisnike so pri berlinski Svetovalnici za homoseksualce v ponedeljek organizirali zaradi pridobitve devetindvajsetih stanovanj, v katere bodo lahko namestili 122 istospolno ali transspolno usmerjenih beguncev. Pomagal bo tudi berlinski senat, ki jim priznava potrebo po posebni zaščiti, saj so tako v domovinah kot med begom pogosto žrtve nasilja. Mahmoud je nazorno opisal, kako težko je. Govoril je o transseksualni ženski, ki so jo v običajnem zatočišču za begunce posiljevali vsak dan, pa tudi o svojih neprijetnih izkušnjah, ko je, že dve leti v Nemčiji, tudi sam poskusil pomagati novim beguncem: moral je prenehati, ni se počutil varnega.

Kdo so ti ljudje, ki sami iščejo zatočišče pred nasiljem, a hkrati brez pomisleka prizadevajo tiste, ki so med njimi najbolj nemočni? »Kaj ukreniti, da v zatočiščih ne bo vladalo nasilje, saj slišimo tudi o pogostih posilstvih žensk in otrok,« je tako kot vsi drugi presunjen vprašal novinarski kolega. »Kako zagotoviti, da bodo takšni, kot smo mi?«

Takšni kot mi. V ponedeljek se je tujim dopisnikom predstavila tudi Frauke Petry iz Alternative za Nemčijo, stranke, ki med nemškimi najbolj odločno nasprotuje migrantom in beguncem. Član AfD je tudi že nekdanji voditelj saškega zatočišča, za katerega sumijo, da je pred nekaj dnevi skrajno desničarske nasilneže sam opozoril na prihod avtobusa z begunci. Prizori na smrt prestrašenih otrok in odraslih v avtobusu, ki so ga obkrožali sovražni ljudje, so pretresli javnost. AfD pa vseeno vsak dan pridobiva na priljubljenosti in bo morda na skorajšnjih deželnih volitvah v Baden Württembergu, Porenju Pfalškem in Saški Anhalt pretresla doslej uveljavljene politične stranke države.

Begunci spreminjajo Nemčijo in tudi sredinska se vse bolj zaveda, da mora gigantski tok nekako ustaviti, da ne more sprejeti vseh, ki hočejo priti. Pa bo lahko tudi Nemčija spreminjala vsaj tiste, ki jih bo sprejela? Od odgovora na to vprašanje je najbrž odvisno več, kot pa si lahko sploh predstavljamo. Velika verjetnost je, da kriz v naši bližnjevzhodni soseščini še zlepa ne bo konec, morda se bodo iz Sirije razširile celo drugam, za milijone − desetine, stotine milijonov? − pa je Evropa obljubljena dežela miru in blagostanja. Ne gre le za to, da so še pred sedmimi desetletji mnogi Evropejci iskali zatočišče v tem delu sveta, kot dobro ve vsak ljubitelj Humphreya Bogarta in Ingrid Bergman, tako obupane ljudi je tudi zelo težko ustaviti.

Veliko bolje bi bilo, če bi v današnjem komunikacijsko med seboj tesno povezanem svetu postali vsaj malo »takšni kot mi« − vsaj pri sprejemanju drugačnosti. Za zdaj pa se v Nemčiji Casablanca imenuje policijska akcija za iskanje in zapiranje silvestrskih spolnih nasilnežev iz Kölna in številnih drugih nemških mest, ki so pretresli vso državo. Nemške oblasti zdaj vedo, da večina storilcev izhaja iz magrebskih držav kot Alžirija, Maroko in Tunizija, ki so se v minulih letih priključili begunskemu toku in se po prihodu povezali z že obstoječimi domačimi bandami v velikih nemških mestih. Ko govorimo o komunikacijski povezanosti, v državah, kamor prihajajo migranti, nujno potrebujemo drugačno.

»Ne morem govoriti za druge, poznam le Sirijo, Libanon in Irak, za te države pa lahko rečem, da se je ta 'možatost' uveljavila šele po izbruhu vojn,« je povedal Mahmud. Nekdanjemu novinarju in blogerju so se oči zasvetile na način, ki se je vsaj meni zdel globoka prizadetost, da mora sploh odgovarjati na takšna vprašanja − a hkrati hoče odgovarjati nanje, saj je zaščite potreben tudi sam. Njemu in številnim drugim jih na srečo ponujajo Nemci, ki so se morali tudi sami bojevati za svobodno izražanje svoje spolne usmerjenosti. Vsa nemška družba pa bo morala poskrbeti tudi za ženske, otroke in vse druge, ki jih zakon močnejšega ne prizadeva le na begu, ampak tudi v svojih »kulturah«. Ki hočejo biti »takšni kot mi« v najboljšem pomenu te besede.