Tiskane izdaje
Pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj je v Ani Karenini zapisal, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje. A je to morda samo občutek tistih, ki so naleteli na razbitine svojih osebnih življenj, saj so v našem času, ki nam na vsakem koraku ponuja takšne in drugačne psihološke nasvete, mnogi razpadi družin videti že skoraj banalni. To je z jedrskim razpadom dvanajstletne navidezne popolnosti pokazalo tudi razmerje med hollywoodskima igralcema Angelino Jolie in Bradom Pittom, ki bi bilo rezervirano le za naše šibke trenutke poglabljanja v rumeni tisk, če ne bi imela častna dama britanske kraljice tudi političnih ambicij. Pri tistih, ki se prostovoljno vržejo v javno življenje, pa je vsaj v demokracijah upravičeno tudi seciranje osebnega in slika, ki jo kaže propadla »Brangelina«, je čedalje grša.
Najprej je bilo videti, da oče šestih otrok samo potrebuje knjigo »Kako govoriti z najstnikom, da bo poslušal, in kako poslušati najstnika, da bo govoril«. Žena ga je namreč obtožila, da je bil besedno in drugače nasilen do petnajstletnega sina, pri čemer se lahko samo bridko nasmehne skoraj vsakdo, ki je preživel viharno obdobje odraščanja svojih otrok. Brad in Angelina sta dokazala, da je popolnoma nepomembno, ali vpijemo drug na drugega v natlačeni kuhinji ali pa v luksuznem zasebnem letalu, mizerija je videti enaka. In seveda, Bradu nenaklonjeni zlobneži niso pozabili, da je zaradi Angeline tudi sam kot porabljen robček zavrgel prvo ženo Jennifer Aniston.
Če si zato, ker imaš zasebno letalo, živce s svojim najstnikom izgubil v (ameriškem) zraku, pa si lahko prislužiš celo preiskavo FBI, kar dobro ponazarja nevsakdanjost zakonskih težav gospoda in gospe Pitt. Angelini nenaklonjeni zlobneži igralki in režiserki pripisujejo kar velike načrte v ozadju še preveč običajnih prepirov zaradi vzgoje otrok − z vsemi posvojenimi in »pravimi« naj bi se nameravala preseliti v Veliko Britanijo, od koder že zdaj vodi svoje številne človekoljubne dejavnosti v okviru Združenih narodov. Očitajo ji zavzemanje za ženske in otroke v vojnih območjih in nerazvitem svetu, medtem ko sama zavrača zakonsko svetovanje, ki bi njenim šestim otrokom morda vrnilo očeta. Po teh govoricah bi rada postala druga Grace Kelly ali celo princesa Diana ter naj bi si zato želela v zgornji dom britanskega parlamenta. Že zdaj sodeluje z nekdanjim britanskim zunanjim ministrom Williamom Haguom, zgled in pomoč pa ji je menda njegova nekdanja svetovalka, zdaj članica lordske zbornice in baronica Arminka Helić, ki je po pobegu iz vojne v Bosni in Hercegovini že prehodila to pot ter velja za veliko zunanjepolitično strokovnjakinjo.
»Team Angelina« na takšne obtožbe odgovarja, da celo Brad Pitt izgubi vso človeško in drugo privlačnost, ko na otroka vpije v alkoholiziranem in drogiranem stanju, in tudi za to spoznanje se ni treba zateči v kalifornijsko palačo s pogledom na ocean in s skoraj sto tisoč dolarji mesečne najemnine. Mizerija ob takšnem stanju je zelo podobna tudi v domu z Ikeinim pohištvom, le da morajo ljudje z manj denarja in ambicijami pogosto požreti svojo jezo in užaljenost ter se lotiti bolečega zakonskega svetovanja že zato, da lahko svojim otrokom omogočijo kolikor toliko normalno življenje. Priče pravijo, da Pitt s svojimi otroki ni nikoli fizično obračunaval in še posebej za pubertetnika je lahko težko življenjsko breme prepričanje, da sta se starša razšla prav zaradi njega.
Po naključju je najnovejša afera Brangelina izbruhnila prav v času, ko je svoje spomine izdal roker Bruce Springsteen. V nasprotju s hollywoodsko fronto, zacementirano z domnevnimi visokimi načeli, pa sin pogosto nezaposlenega in še pogosteje alkoholiziranega voznika avtobusa iz veliko manj glamuroznega Freeholda v New Jerseyju iskreno govori o tem, kako je zaradi občutka, da ga oče ni maral, tudi sam prizadeval ženske, ki so ga ljubile. Zdaj priznava, da je bil »uporniško ponosen na svoje nasilno čustveno obnašanje, vedno strahopetno usmerjeno na ženske v mojem življenju«.
Bi bilo življenje lažje, če bi javne osebnosti lažje priznavale svoje pomanjkljivosti ter se soočale z njimi? Danes smo si lahko ogledali soočenje predsedniških kandidatov ZDA, ki sta z vso gorečnostjo drug drugega obtoževala vseh mogočih grehov, ne da bi si upala reči kar koli kritičnega o svojem življenju. Pa ne zato, ker bi jima primanjkovalo snovi, saj je Donald Trump že v svojem tretjem zakonu, Hillary Clinton pa je morala v preteklosti zagovarjati svojega prešuštniškega moža. Če je tako v demokracijah s svobodnim tiskom, kaj vse lahko skrivajo voditelji v avtokracijah in diktaturah, kjer je zasebno življenje politikov skorajda državna skrivnost? Lahko ljudje s prstom na jedrskem gumbu v svoje podzavestne zmede potegnejo tudi vse nas?
