Doma v svetu: Kultura spomina
tor, 13.02.2018, 18:00
Doma v svetu: Kultura spomina
Dresdna in drugih nemških mest ne bi zbombardirali, če ne bi Adolf Hitler in njegovi izvedli teh nečloveških zločinov.

Na današnji dan pred 73. leti so v saškem Dresdnu zvečer začele zavijati sirene, a prepozno za mnoge njegove prebivalce. Britanska in ameriška vojaška letala so v prihodnjih urah in dneh odvrgla tisoče ton visoko eksplozivnih bomb in ognjena nevihta, ki je sledila, je popolnoma uničila večje dele mesta. Zgodovinarji zdaj domnevajo, da je umrlo okrog petindvajset tisoč ljudi, pa čeprav so mnogi v minulih desetletjih domnevali veliko večje število žrtev ter zaveznike obtoževali »holokavsta z bombami«.

»Pravi« holokavst je seveda beseda za genocid Judov, ki ga je z okrog šestimi milijoni žrtvami koncentracijskih taborišč in drugih sistematično izvajala nacistična Nemčija. Dresdna in drugih nemških mest ne bi zbombardirali, če ne bi Adolf Hitler in njegovi izvedli teh nečloveških zločinov ter vse Evrope potisnili v krvavo morijo, med drugim so nemška letala bombardirala tudi London. Je v takšnih okoliščinah sploh mogoče primerjati trpljenje na eni in drugi strani?

Velika zasluga tiste Nemčije, ki je priznala svoje zločine in se kesa zanje, je, da tega sploh ne poskuša primerjati. Nobena napadalka iz druge svetovne vojne ni v svojo kolektivno zavest enako globoko vgradila svojo krivdo in dejstvo, da je bila nemška krivda največja, ne spremeni nujnosti soočenja tudi drugih s svojimi zgodovinskimi grehi. Zelo preprosto se je skriti za pravičniško držo »mi« proti »vam« ali pa celo poudarjati le dele svoje preteklosti, a je evropska zgodovina preveč boleča za takšno njeno razumevanje.

Če pozabimo, lahko ponavljamo, in Evropa pred sedanjim dolgim obdobjem (relativnega) miru in blagostanja pozna neštete primere ponovnih izbruhov sovražnosti, maščevanj za stare zločine in načrtovanja novih. Sedem desetletij, ki nas ločijo od druge svetovne vojne, v zgodovinskem zrcalu ni veliko, kar obilno dokazuje tudi evropska preteklost. Dovolj se je vrniti v leto 1806, ko je francoski zavojevalec Napoleon Bonaparte pri Jeni in Auerstedtu monarhijo brandenburških Hohenzollerjev skorajda zbrisal z zemljevida, a je Prusija Otta von Bismarcka manj kot sedem desetletij kasneje, februarja 1871, vkorakala v Pariz. Po nemški združitvi iz devetnajstega stoletja se je prelevila v eno osrednjih vojaških sil Stare celine in kot takšna dobra štiri desetletja kasneje povzročila prvo svetovno vojno, dobrih sedem desetletij po prusko-francoski vojni pa še drugo.

Zgodovina seveda ni enoznačna, kar dokazuje tudi Saška. Med napoleonskimi vojnami je stala na francoski strani in zato na dunajskem kongresu 2015 na račun Prusije izgubila dve tretjini svoje površine ter tretjino svojega prebivalstva. Tudi to je zaznamovalo kolektivno psiho dežele, ki danes velja za domovino nemških nacionalističnih gibanj Pegida in Alternativa za Nemčijo, skupaj s pomanjkljivim obračunom z lastnim nacizmom v času Nemške demokratične republike. Velike katastrofe dvajsetega stoletja nam tudi v enaindvajsetem ne dovoljujejo pozabe.

Čeprav se nekateri novi nacionalisti tudi v Nemčiji sprašujejo, zakaj bi morali imeti sredi prestolnice »spomenik sramoti«, pa se mnogi Nemci še danes sklanjajo pred težo holokavsta in drugih zločinov. Pri Stiftung EVZ in univerzi Bielefeld so pravkar objavili raziskavo, ki kaže, da je veliki večini vprašanih pomembno soočenje s svojo grozljivo preteklostjo, da je ne bi kdaj ponovili. Ker jih je večina rojenih po drugi svetovni vojni, ne gre za »kult krivde«, a s šolskimi lekcijami, pogovori o vlogi sorodnikov ter obiskovanjem koncentracijskih taborišč in spomenikov nacističnim zločinom ohranjajo »živo kulturo spomina«. Mnoge Nemce to odlikuje pred drugimi.



Doma v svetu: Kultura spomina

Foto: Reuters/Hannibal Hanschke

Prijavi sovražni govor