Dopisnik na kolesu: Od Međugorja do Titove špilje
pet, 14.07.2017, 18:00
Dopisnik na kolesu: Od Međugorja do Titove špilje
Enkratni razgledi na okoliške vzpetine so mi pomagali v boju z vetrom, a so na splošni vtis vplivale tudi v vojni uničene vasi.

Na zadnji del potovanja s kolesom po Bosni sem se od izvira Bune v Blagaju (pri Mostarju) popoldan odpeljal do Neretve in ji nekaj časa sledil po ozki dolini. V Žitomislićih sem se poslovil od reke in doline Neretve, ki me je zlasti na odseku od Konjica do Mostarja in še posebej od Jablanice do Mostarja, očarala. Po nekajdnevnem kolesarjenju po ravnini, se je cesta spet vzpela - tokrat proti Čitluku, naprej pa me je vodila proti zlasti vernikom poznanem Međugorju.

Da sem začel zadnji del potovanja, mi je sporočalo tudi sonce, ki mi je med popoldansko vožnjo naravnost v obraz sijalo z zahoda. Pri tem se ni spremnila le smer potovanja, spremenila se je tudi govorica, čeprav mi Slovencu, ki govori srbohrvaščino, kakršne sem se učil v onovni šoli, vse razlike niso znane. Še prej kot spremembo jezika sem opazil, da so se namesto minaretov nad razgibano kraško pokrajino tu in tam pojavljali cerkevni zvoniki katoliških cerkva. Tik pred Međugorjem me je na razliko opomnila tudi gostilna z imenom Zagreb, v kateri so iz zvočnikov prihajali zvoki dalmatinskih napevov.

Dolina Neretve pri Žitomislićih. Foto: Blaž Račič

Tik preden se je zvečerilo sem prispel v Međugorje in v kampu postavil šotor, preostanek večera pa sem opazoval dogajanja na osrednji ulici v verskem središču. Zdolgočaseni prodajalci spominkov z versko tematiko v prodajalnah na drugi strani ceste niso imeli veliko dela, med večernim sprehodom pa sem na ulici slišal različne govorice turistov, ki tjakaj prihajajo iz različnih delov sveta (slišal sem španščino, češčino, angleščino). Glede na številčnost prodajaln spominkov sem ugotavljal, da vera danes očitno ni le vera, ampak tudi posel, kar so potrjevali tudi številni nastanitveni objekti v kraju, v katerih se lahko nastanijo romarji.

Naslednje jutro sem se zbudil in vstal, ko je očitno v veliki zadregi pristopil sosed v kampu - Anglež, ki se mu je mudilo na stranišče, vendar mu s toaletnim papirjem, za katerega me je prosil, nisem mogel pomagati, saj ga nisem imel. Anglež je nadaljeval jutri obhod kampa in se je čez nekaj minut držeč v rokah rolico toaletnega papirja zadovoljen vrnil k svojemu šotoru in mi pri tem s nasmehom na obrazu namignil, da je uspel rešiti težavo. Čeprav se mi je zdelo, da Angleža ne bom več srečal, pa sem ga nekaj ur kasneje ob slapovih Kravica, do katerih sem odkolesaril iz Međugorja, srečal ponovno. Skupaj z njegovo prijteljico, Italijanko, sta me povabila, naj se jima naslednji dan pridružm med velikim verskim srečanjem v Međugorju. Povabila nisem sprejel in jima pojasnil, da s kolesom odkrivam Bosno in da postanek v Međugorju ni bil verske narave.

Slapovi Kravica. Foto: Blaž Račič

Vroč dan je bil kot nalašč za posedanje v senci in kopanje v jezeru tik pod slikovitimi slapovi in sem se šele popoldan odpeljal naprej. Še naprej sem kolesaril proti zahodu in pred večerom prispel v Grude. Na cestah v tem delu Bosne je bil vozni park precej boljši kot med dosedanjim potovanjem. Če sem doslej lahko opazoval predvsem volkswagnove golfe druge generacije, je bilo na cesti proti Grudam več sodobnejših in (zaradi manj umazanih avtomobilskih izpuhov) kolesarju prijaznejših vozil. Domačin v Grudah je povedal, da imajo ljudje več zaposlitev, kar se kaže tako v boljšem voznem parku, kot tudi v hišah, v katerih bivajo in so, skupaj z okolico, bolje urejene.

Golf 2 - kralj bosanskih cest. Foto: Blaž Račič

Pred nočjo sem poiskal kraj za prenočitev, postavil šotor in se pripravil za naporen dan, ki je bil pred mano. Naslednje jutro sem se zgodaj zbudil, pozajtrkoval in pospravil šotor ter zagrizel v prvi (šestkilometrski) klanec ta dan. Še preden je bila ura osem zjutraj sem bil že pošteno premočen, saj mi na dolgem vzponu niti sonce ni šlo na roko in je že precej grelo. Po spustu v Posušje me je čakal nov vzpon. Čeprav ni bil pretirano strm, pa je bil tudi zaradi naraščajoče vročine zahtevnejši. V pomoč mi je bil tokrat veter, ki je pihal v hrbet in je pomgal, da sem se Tomislavgardu približal hitreje kot sem pričakoval. A okoli poldneva, ko je bil Tomislavgrad že skorjda na dosegu roke, je veter spremenil smer in začel pihati v prsa, zato je šlo naprej počasneje.

Pošteno sem bil že lačen, ko sem restavracijo odkril v nakupovalnem centru tik pred Tomislavgradom. Po kosilu sem v trgovskem centru čakal, da se veter umiri, vendar dolgo v centru nisem zdržal in sem pot nadaljeval navkljub vetru - bolje veter v prsi kot posedanje v trgovskem centru. Cesta se je ta dan še tretjič vzpela, tokrat proti Buškom jezeru. Na vrh sem prikolesaril utrujen; na hitro sem se razgledal naokoli in se spustil proti jezeru, kjer sem na obali jezera poiskal kraj za prenočitev.

Počitek pod lipama. Foto: Blaž Račič

Večer je bil jasen, na nebu so se kmalu prižgale prve zvezde. Ker ni kazalo na dež, sem postavil le notranji del šotora, ki me je varoval zgolj pred komarji, mravljami in podobnimi predstavniki živalskega sveta, ki znajo biti ponoči spečemu popotniku precej nadležni. Tako me sredi noči niso zbudile niti mravlje, niti komarji, ampak bliskanje in grmenje. Na hitro sem šotor prekril še z zunanjim delom in čakal, da so na šotor začele padati prve debele dežne kaplje. Šotor je bil nov in še nisem vedel kako se obnese ob dežju, vendar se je po nekaj minutah obilnega dežja, izkazalo, da je vodotesen in da lahko zaspim nazaj.

Zjutraj o nevihtni noči na nebu ni bilo niti najmanjšega sledu. Nebo je bilo modro, na njem so lebdeli le manjši oblački. Šotor pa sem moral posušiti, da mi ne bi v kolesarskih torbah splesnel, kakor se je zgodilo nazadnje, ko sem po deževni noči pospravil še vlažen šotor.

Buško jezero. Foto: Blaž Račič

Od Buškega jezera in miru, v objemu katerega sem daleč od ceste spal ponoči, sem se usmeril proti Livnu in naprej po Livanjskem polju proti Bosanskemu Grahovu. Že prejšnji dan sem opazil, da zjutraj veter piha proti zahodu in popoldan obratno, zato sem se iz Livna podvizal. Promet na cesti po Livanjskem polju, ki je skupaj dolgo več kot 60 kilometrov (menda je bilo v rajnki Jugoslaviji najdaljše kraško polje) je bil redek, cesta je potekala po ravnem, veter je pihal v hrbet. To se ne zgodi prav pogosto, da bi s takšno lahkoto premagoval kilometre in sem od zadovoljtva kar vriskal. Po dobrih 30 kilometri vožnje mi je začelo zmanjkovati vode, zato sem se potem, ko je cesta s severnega roba kraškega polja zavila proti njegovemu južnemu robu, ustavil pri hiši, kjer so sedeli trije moški.

Livanjsko polje lahko kolesarjem ponudi enkratne užitke. Foto: Blaž Račič

Dober dan, sem pozdravil, druščina pa je bila nad mojim prihodom navdušena. Domačin, Dragan, je takoj začel ponujati hrano in pijačo, tudi neke močnejše alkoholne napitke, ki pa sem jim odklonil. Pivo sem sprejel in ga spil, pri tem pa se je predvsem gostitelj želel pogovarjati o Srbiji in njenih dosežkih, se spraševal zakaj je potrebno obeleževati krutosti iz Srebrenice iz obdobja vojne v Bosni ter se jezil nad Hrvati, ki da so krivi za vse. Dragan se je precej razvnel v tej debati, na prigovarjanja kolegov, naj opusti to temo, pa se ni odzval. Na hitro sem se poslovil, napolnil plastenki z vodo in se odpeljal naprej.

Zapuščena vas na Livanjskem polju. Foto: Blaž Račič

Enako kot prejšnji dan se je tudi ta dan po poldnevu veter obrnil in začel pihati v prsa. Nekaj časa sem še vztrjal, a sem pri dveh velikih lipah blizu ceste obupal, se ustavil in si vzel nekaj ur predaha za malico in počitek. Če sem prvih 70 kilometrov ta dan prevozil v dobrih treh urah, pa mi je zadnjih 20 kilometrov pred Bosanskim Grahovom veter pobral veliko moči in skoraj dve uri. Z nasprotnim vetrom sem se sprijaznil in se bolj kot s hitrostjo ukvarjal z opazovanjem okolice.

Enkratni razgledi na okoliške vzpetine so mi pomagali v boju z vetrom, a so na splošni vtis o tem delu poti vplivali tudi pogledi na v vojni uničene vasi. Tamkaj so pred vojno v Bosni živeli Srbi, ki se zdaj (zelo) počasi vračajo nazaj v te kraje, saj je bila večina hiš uničenih in požganih. Dragan je, že pred tem, povedal, da so v teh krajih odraščali njegovi starši in da se zdaj semkaj vrača, da bi obnovil nekdanjo družinsko hišo. A preden bo Livanjsko polje spet dalo toliko pridelka kot pred leti, bo minilo še veliko časa, na poljih pa bo še naprej in tako kot sedaj, le nekaj redkih njiv.

Na Livanjsko polje se Srbi počasi vračajo. Foto: Blaž Račič

Prihod v Bosansko Grahovo je razkril bedo od boga pozabljenega kraja. Sredi kraja so še vedno ostanki podrtih in zanemarjenih objektov, ki sploh mladim ne dajejo nobenega upanja za prihodnost. Cesta je bila razkoapana, na njej so se igrali otroci, prometa pa praktično ni bilo. Dolgočasen kraj sem po nakupu hrane zapustil z mislijo, da si nekje poiščem prostor za prenočitev. Na cesti proti Drvarju sem kmalu opazil kmetijo in z glavne ceste po kolovozu zavil k domačiji, kjer so me glasno pozdavili psi. Domačim sem pojasnil kdo sem in jih prosil ali bi smel prenočiti na njihovem vrtu. Pokazali so mi več mest, kjer bi lahko postavil šotor, gospodarjev sin Petar pa je ponudil, da lahko spim tudi na senu. Oči so se mi verjeto kar zasvetile, ko mi je pokazal senik. V okolju, ki me je spominjalo na otroške počitniške dni pri stricu na kmetiji, sem to noč spal kot otrok.

Čeprav sem zjutraj želel čimprej na pot proti zadnji postaji mojega potovanja, Drvarju, pa me je gospodinja zjutraj pogostila s kavo, ki je bila kot nalašč priložnost za pogovor. Tudi o tem, zakaj s kmetijo vztrajati v teh odročnih krajih. Petar, oče dveh, pet in sedem let starih otrok, je dejal, da kmetija zanj predstavlja varnost. »Služb je malo, tako pa lahko vsaj kaj pridelamo«, je dejal in dodal, da je sicer zaposlen v bližnji opekarni. »Ko je šlo prejšnje podjetje v stečaj in sem ostal brez službe, smo razmeroma normalno preživeli zaradi kmetije«, je povedal. Na kmetiji redijo govedo in drobnico, s čimer imajo veliko dela, a omogoča nekaj zaslužka. Zdaj razmišljajo, da bi za turiste, ki si želijo miru v neokrnjeni naravi uredili prostor za avtodome in nekaj manjših lesenih hišk, je dejal gospodar Ilija Vidović, ki se je na domačo kmetijo po koncu vojne v Bosni z družino vrnil iz begunskega centra v Derventi v severni Bosni. »Vsi objekti, vključno s hišo in gospodarskim poslopjem so bili požgani in smo vse morali obnoviti«, je dejal možak, ki me je povabil, da pridem še kdaj. »Morda pa res še pridem«, sem dejal in se poslovil od prijazne družine.

Gospodar Ilija (z ženo) je zjutraj ponudil šilce domačega žganja. Foto: Blaž Račič

Pred mano je bilo še zadnjih 30 kilometrov kolesarjenja do zadnje točke na kolesarskem vandranju po Bosni. Kot pritiče hriboviti deželi, sem moral po dobrih tisoč kilometrih vožnje s kolesom v 18 dneh pred spustom v Drvar  zagristi še v zadnji petkilometrski klanec.

Šest tovarn je bilo nekoč v Drvarju, danes ne dela niti ena, je o današnji realnosti kraja, ki je v času Jugoslavije užival velik ugled, povedala Jelena, kustosinja v tamkajšnjem muzeju ob Titovem skrivališču. Okoli 18.000 ljudi je živelo tukaj, zdaj nas je nekaj tisoč, je dejala diplomantka zgodovine, ki se je po diplomi kljub težkemu stanju vrnila v domači kraj. Redne službe nima, a lahko vsaj poleti kaj zasluži, ko v muzeju turistom pojasnjuje okoliščine znamenite »Titove špilje«, je povedala.

Pred Titovim skrivališčem v Drvarju. Foto: Blaž Račič

Tudi Drvar, tako kot številni kraji v Bosni skozi katere sem kolesaril, nima prihodnosti, saj sploh mladi odhajajo, sem odvrnil Jeleni, ki mi je zgolj pritrdila.



Dopisnik na kolesu: Od Međugorja do Titove špilje

Po 1050 kilometrih na zadnji postaji kolesarskega potovanja. Foto: Blaž Račič

Prijavi sovražni govor