Tiskane izdaje
Ker se v življenju skoraj vsega lotevam s komaj dopustno zamudo, sem zadnjič dve leti po začetku predvajanja na dušek pogledala vse tri sezone hipsterskega bisera Girls.
Zgodbo bržkone poznate: šopek nekajiindvajsetletnic pretežno humanistične provenience poskuša preživeti v New Yorku zgodnjega enaindvajsetega stoletja. Kot se za indie žanr našega časa spodobi, se ne zgodi praktično nič. Veliko se govori, preoblači, seksa in govoriči o čustvih, išče se službe, moleduje starše za denar, menja podnajemniška stanovanja za manjša podnajemniška stanovanja. Sound and fury skratka, ali kako so že rekli klasiki. Vsega je veliko, le da je vse nekako plitko, začasno, nezavezujoče.
Naključje je hotelo, da sem v istem tednu s pisateljskim kolegom ob pivu razpravljala o tem, kakšna bi morala biti zgodba, ki bi najbolje povzela resnično problematiko sodobnega sveta ali če hočete, mlajše generacije in ker sem bila globoko zaznamovana, sem kot že izgotovljen odgovor ponudila, hja, Girls.
Verjetno vsakega najstnika najbolj zaznamuje želja, da tudi če mora propasti, noče propasti tako, kot so propadli njegovi starši. Ko je naša generacija štela poraze generacije svojih staršev, je naštela zvrhano mero trajnih, trdnih odločitev, ki so zvodenele v razočaranja, zagrenjenost, v globoko zamero do sveta.
Naštela je nekaj tridesetletnih kreditov in morečih zakonov, ki bi se že zdavnaj morali izteči v razvezo, če jih ne bi vezali prav ti krediti, naštela več slabih poklicnih izbir, ki jih je bilo treba vzdrževati do penzije, ker bi bilo tvegati prenaporno, naštela zamero do otrok, ki jih je bilo treba roditi, ker se to pač spodobi in poleg tega lahko na koncu nanje obesimo vso svojo jezo in obup, ki sta se v nas nakopičila v letih, ko nismo sledili svojim sanjam in smo jim odrekali tako dolgo, dokler nismo pozabili, kakšne točno so sploh bile.
No, to nismo hoteli postati. Ne jaz, ne moje sošolke in sošolci, ne punce iz Girls. Mi smo se rodili v obdobje prosperitete in vedeli smo, da je družba vsa ta dolga leta garala in ustvarjala dobiček zato, da nam ne bo treba pozabiti in sklepati nenačelnih kompromisov, da bomo lahko delali in živeli tako, kot si bomo zastavili sami.
Zgodnje enaindvajseto stoletje se je razpletlo v nekakšno neposrečeno šalo na naš račun. Dobili smo namreč točno tisto, o čemer smo sanjali: fleksibilne zaposlitve, fleksibilna razmerja, družbo, ki nas spodbuja k pogostim selitvam, ki rahlja vezi med nami in nas uči, da je sprememba v človeškem življenju edina zanesljiva reč. Vmes je seveda zmanjkalo denarja in ker smo učna leta svojega življenja investirali v sledenje svojim sanjam, smo se pozabili priučiti, kako se boriti zanj.
Postali smo doživljenjski podnajemniki, brez dolžnosti, obveznosti ali pravic, zasebniki, ki ne bodo nikdar zares vključeni v javna vprašanja, doživljenjski najstniki, ki kopičijo anekdote, delovne izkušnje, spolne partnerje in vintage plašče brez jasne predstave, kam z njimi. Mi in punce iz Girls. Tisto, kar bo ostalo za srednjim slojem, ko ga bo dokončno konec - zmedeni otroci, ki bi morali začeti oblikovati svet po lastni podobi, pa ne vedno povsem, kako se to počne.
Kakšen zenovski menih bi morda oporekal in rekel, da z vsem skupaj ni nič narobe in da je nenazadnje rentništvo edina resnična resnica stvari: da nihče, tudi tisti, ki tega ne vedo, nikdar ničesar ne poseduje, da je vsako lastništvo privid in da nihče zares ne gospodari nad svojo usodo.
Vem tudi, da se je včasih rado govorilo, da samo tisti, ki ničesar nimajo, ne morejo ničesar izgubiti in da so samo tisti, ki ne morejo ničesar izgubiti svobodni, ampak - je svoboda sploh še svoboda, kadar je edina možna izbira?
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od leta 2009 je članica uredniškega odbora študentske literarne revije Idiot, piše pa tudi literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina in Poglede.
Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.
