Tiskane izdaje
Dragi Boštjan!
Veseli me, da se poletna zgodba Pogledov nadaljuje, čeprav še tiste nisva zalila z obljubljenim kvartetom pirov. No, mogoče bo pa prav zato, ker se ne vidiva, tale pisemski format še bolj hipstersko pristen.
Se spomniš, ko sva junija enkrat govorila o tem, da bi bilo smotrno razdreti kako o kulturnem mainstreamu. Takoj sem dodal še priročni set sila pokroviteljskih izhodišč: Kaj se dogaja z mainstreamom? Kje je? Kam pluje? In podobno. Še izrazito neposrečeno skovanko zdravi mainstream sem uporabil v ta namen. No, še dobro, da nisva začela, kajti pripeljalo se mi je, da sem s to besedno zvezo divje brcnil mrak. Mainstream itak vedno je. Statistično je otipljiv, slogovno definiran, da pa se mi večinski štos nemalokrat zdi plehek, beden, butast, nezdrav, neprebavljiv, debilen in kar je še takega, pa je bržkone samo moj problem. Tako bi rekla teta demokracija. Z demokracijo pa ni zajebancije, sva sklenila že zadnjič; ob za lase privlečeni predpostavki, seveda, da verjameva v ta ideal vseh idealov.
Si kdaj razmišljal o tem, da medijski pametnjakoviči ves čas pričakujemo in posledično podpiramo nekaj, česar ni in se bržkone ne bo nikdar zgodilo? Nekaj, kar skoraj nikogar ne zanima. Interese manjšine. Folku težimo z nekimi gimnazijskimi humanističnimi fintami, knjigami, idejami in muziko, ki pravzaprav nikogar več ne gane. Temu seveda namenjamo bistveno več prostora kot vsebinam, ki živelj dejansko hranijo. Če izvzamem altruistično utopijo, da je naloga medijev in ljudi v njih deloma tudi izobraževanje, lahko mirno zaključim, da smo najbolj totalitarna institucija, kar jih je: moroni, ki radi tisočim težimo, da nimajo prav, medtem ko se dva - eden je iz Mozirja, ta drugi pa iz Vnanjih Goric - včasih celo strinjata z nami. Slepimo se, da je mainstream nekaj, kar bi moralo ustrezati našim idealiziranim predstavam, posiljujemo, težimo, a se ne zgodi. In se ne bo. Namesto neobstoječega zdravega mainstreama se je zgodil kmečki punt - white trash comming out.
Za hec poglejva muziko. Ker si glasbenik, gotovo opažaš razkorak med tem, s čimer posiljujemo v medijih, in tem, kar se konzumira na terenu. Še nikdar ni bil tako velik. Večina domače godbe, ki jo zavrtijo javne in komercialne radijske postaje, na terenu praktično ne obstaja, je ni, da tega, da kelnarca iz Bizovika za alternativce a la Silence, ki jim resni tisk že poldrugo dekado z vso pieteto do izumirajoče vrste poje silne hvalospeve, še slišala ni, niti ne omenjam. Ob tem, da kelnarca verjetno študira na FF. Onkraj naše urbane iluzije se dogaja drug svet. Odkar z Dušanom Moravcem pripravljava dokumentarec o domači zabavni glasbi, sem naletel na prizore, ki jim niti v sanjah ne moreš pripisati, da so od centra urbane kulture v Šiški oddaljeni manj kot pet kilometrov. V tem radiju sem videl štiri tisoč ljudi na koncertu Mambo Kings. Na čapce ostrižen gasilski podmladek, ki se ponaša z imeni Blaž, Lan, Mitja in Matic, je pel zadnjo ploščo Dražena Zečića. Na pamet. Po kakšnem naključju je najbolj kičast Splitčan zašel v matrico vižmarskega mulca, je težje pojasnit kot prvi DNK na Zemlji. Bog? Si vedel, Boštjan, da se po Medvodah govori, da je Jelena Rozga v Zbiljah razturila ta male Avsenike? To je ta diskurz, ki je v študenta pripeljal Modrijane.
Slovenci smo stopili iz omare, pobegnili iz matrice urbanih vizionarjev in zaživeli svoj mainstream. Dvajset let smo se skrivali, zdaj nam ni več nerodno. Harmonika ni več kot govorna napaka, postala je seksi. Postali smo seksi: tipi z blond prameni, vrtni palčki, pistacija fasade, Kmetija/nov začetek, DJ Lovro, ki se za potrebe fešte obleče v gusarja (prosim, poguglaj ga), in slovenske zastave, ki celo leto visijo čez balkon. To je to in prihaja kot poplavni val, kot jebena Godzila. In najbrž je, spet upoštevajoč demokracijo, prav tako.
No, dragi stražar na okopih kulture, kaj pa ti misliš?
***
Boštjan Narat in Miha Šalehar sta si doslej dopisovala v reviji Pogledi, poslej pa nadaljujeta na naši spletni strani vsako sredo ob 12h.
