Tiskane izdaje
Zjutraj sem pogledal v nogavico, ki sem jo obesil poleg kamina. Bila je prazna. Morda zato, ker je bila čisto navadna nogavica, kakršne pogosto puščam po dnevni ali kateri drugi sobi. In potem ni čudno, če se Miklavžu zdi zamalo, da bi kar tako polnil nogavice, ki ležijo tja v en dan razmetane po stanovanju.
Včasih je bilo preprosto: prinesel je štiri pomaranče, štiri mandarine, en mandolat in obvezno topel šal. Sčasoma se je seznam daril krajšal in lepega dne se je naveličal. Ko so trgovci polovili vse darovalce v svoje neonske luči, so se upehali še Božiček, dedek Mraz in celo trije kralji. Priložnosti za darovalce neskončno, nogavice pa bolj prazne.
Zato še pred Miklavževim odhodom že pišem tole pismo. Minuli večer se mi je razodelo pristanišče rož v svoji samoti. Mesto je pohitelo z lučkami, več kot pol hotelov zaprtih in praznih. Trije veliki reklamni zasloni res strašijo drevje pod Metropolom pri Kaštelu in uničujejo park pred Kempinskim. Ampak sicer je mir. Še črna mačka ne prečka ceste.
Dragi dedek Mraz, naj, prosim, vedno ostane vzdušje, ki ga pljuskata morje od Seče do Bernardina. Samo tu se ta neskončno divji ocean tako ukroti. V tem čudežnem pristanišču, med solinami in peščico barčic se za trenutek ustavi, na vrhu zgladi kot olje, njegov mir je glasen, da kar buči in buta v domišljijo. Kot bi v tej gromki tišini sililo na plan tisoče pravljic in podob iz prekratke preteklosti. Naj tega zaliva ne vidijo trgovci z novci in naj zasidrajo svoje galeje z galjoti vred vsaj pet zalivov stran. Naj še naprej brstijo oljke, zlata jabolka in pomaranče. Naj mi topel zaliv še pogreje golo kožo v nočnih urah. Naj bo še tišina, sredi katere je mogoče zreti proti Veneri in Jupitru, tudi proti Kasiopeji in kralju Orionu. Čustva nadomestijo vse mandarine, mandolate in tople šale. Postavijo ravnotežje in razprejo pogled v neskončnost.
