Tiskane izdaje
Mainstream je statistika, težko bi se bolj strinjal s tabo, bi pa sam to tvojo domislico peljal še kak korak naprej. Ker je statistično dejstvo, je mainstream vsebinsko neopredeljiv, heterogen, kvalitativno večplasten in posledično nezanimiv. Mainstream ne obstaja, obstaja samo njegova statistično izmerljiva vnanjost, obstaja samo od zunaj. Primeri, ki jih omenjaš v svojem pismu, se resda vsi po vrsti kitijo z dobršno mero slaboumnosti in so v tem smislu identični, po drugi strani pa je dejstvo tudi to, da Vlado že več kot desetletje vsako leto napolni tri Gallusove in ene Križanke, da so Goranovi Čefurji s kresnikom in Prešernovo nagrado ozaljšana knjižna uspešnica, da je bil Salingerjev Catcher in the Rye konkreten bestseller, Fincherjev Seven blockbuster in da je bila v trenutku, ko sva se vpisovala v gimnazijo, Nirvana povsem obskuren alternativni bend, ko sva maturirala, pa s smrtjo in množico hitov podkrepljeni mit. Mainstream ni vsebinska, pač pa zgolj količinska kategorija. In zato pravim, da je v svojem temelju nezanimiv.
Z mainstreamom nimam težav, problem pa imam z agresijo in primitivizmom. Ko se zgodi čudež tipa Iztok Mlakar, ki s povsem samosvojimi in z vsako ekonomsko logiko skreganimi tržnimi (ne)prijemi, predvsem pa s čudovitimi, inteligentnimi in lucidnimi pesemskimi domislicami prodre v vse pore kolektivne zavesti in s tem postane mainstream, je to ena plat. Prizori, ki jih opisuješ ti, pa nimajo s to zgodbo, razen statistične izmerljivosti, ničesar skupnega, še več, v resnici predstavljajo njeno totalno negacijo. Ena izmed definicij demokracije pravi, da gre za nasilje večine nad manjšino. Duh množičnosti je v svojem bistvu agresiven in nereflektiran, količina ne potrebuje samorefleksije, nadomešča jo s svojo številčnostjo, ravno v tem je verjetno skrivnost neverjetne in nerazumljive naklonjenosti, ki jo Blaž, Lan, Mitja in Matic gojijo do Dražena Zečića. Ampak vendarle obstaja razlika, ker Dražen Zečić pač ni Goran Vojnović, čeprav sta oba kao čefurja. In ker Vlado Kreslin pač ni Modrijan, čeprav z ravnokar omenjenimi kot da deli zavezanost narodnemu blagu in tradiciji. Razlika je po eni strani v zavezanosti vsebini, po drugi pa v agresiji in stopnji primitivizma. In višja kot je stopnja primitivizma, težje je tovrstne pojave misliti in doumeti. Ker se nekatere stvari preprosto upirajo zdravemu razumu.
Samo zato, ker je neka stvar mainstream, še ni nujno sranje. In zgolj zato, ker je nekaj drugega spregledano, neopaženo in alternativno, še ni genialno. Številnost in količinskost ne izrekata resnice in verjetno je ravno v tem eden temeljnih problemov tistega, kar imenujemo demokracija. Pa saj, ali se nisi v enem prejšnjih pisem označil za privrženca razsvetljenega absolutizma? Bodi lepo in si piševa dalje.
***
Boštjan Narat in Miha Šalehar si dopisujeta vsako sredo ob 12h.
