Tiskane izdaje
Dvaj-set-ti-soč-ev-rov.
Podtekst je jasen. Vodstvo DUTB je mastno plačano zato, da se igra s terjatvami bank, v katere smo državljani vtaknili pet milijard evrov. Kako si pravzaprav drznejo, se glasi neizgovorjeno, a več kot jasno retorično vprašanje, ki veje iz tovrstnih moraliziranj.
Pri tem so mediji, politika in drugi deležniki v javni sferi zadnje čase v nenavadnem sozvočju. Vlada Mira Cerarja je že na prvem naslednjem sestanku z vrhom slabe banke odprla vprašanje višine plač, sindikatom, ki so v zadnji iteraciji ohranjanja statusa quo od vlade iztržili? več, kot so sploh lahko upali, je DUBT itak več kot priročna tarča, Alenka Bratušek pa se na televiziji (denimo) na ves glas zgraža o neokusno visokih plačah v slabi banki in vleče demagoške vzporednice s plačami policistov in medicinskih sester.
Če ste morda pozabili: Alenka Bratušek je bila predsednica vlade, ki je dokapitalizirala banke in prav pod njenim vodstvom so dodobra načeti »finančni stebri slovenskega gospodarstva«, kakor se jim je reklo v boljših časih, začeli prenašati terjatve na slabo banko. Če kdo, potem je Alenka Bratušek imela možnost in priložnost urediti plačno politiko slabe banke, če se ji ta zdi res tako nesprejemljiva.
Ironija je toliko večja, ker je bila prav Alenka Bratušek tista, ki so jih očitali prerivanje za visoko plačo v času, ko je bila aktualna njena komisarska kandidatura. Še več: komisarka Bratušek bi v končni fazi zaslužila približno še enkrat toliko kot zasluži Torbjörn Mansson v DUTB. Njegovih 22.000 evrov bruto se namreč, takole, čez prst, prevede v okoli 11.000 evrov neto. A tega vam nihče ne pove. Ker se dvaj-set-ti-soč-ev-rov sliši bolj dramatično kot enajst tisoč evrov.
Pri čemer je enajst tisočakov neto za trenutne slovenske razmere še vedno zelo ugledna plačica. Nekako toliko, kolikor skupaj z dodatki dobijo evropski poslanci. Ki so tudi redno na tapeti glede tega, kako »itak ne delajo nič«. Zgolj za primerjavo.
Razlog, da s slabimi terjatvami upravljajo ljudje, ki so v Slovenijo prišli iz tujine, je relativno preprost: slovenski finančniki, tako teoretiki kot praktiki so, s sila redkimi izjemami, v že skoraj sedem let trajajoči krizi pogrnili na vsej črti. Da pritiskih dnevne politike na DUTB v primeru, da bi bila uprava izključno slovenska, sploh ne govorimo.
Problem slabe banke seveda niso plače. Večje vprašanje je, kaj slovenski davkoplačevalci za ta denar dobijo. Denimo, ko slaba banka menca s prodajo nepremičnin, celo tistih, za katere obstaja jasen in javen interes, se poraja dvom v smotrnost njenega delovanja. Povedano drugače: medtem ko DUTB sedi na nepremičninah, tem vrednost pada, stroški njihovega upravljanja pa ostajajo. Nekdo bi moral pogledati v slovar pod pojem »dober gospodar«.
A ta vprašanja glede slabe banke zanimajo le redke. Bolj enostavno je moralizirati glede plač. Kar je v Sloveniji sploh nacionalni šport. Oni dan smo tako lahko brali o visokih plačah sindikalnih voditeljev, spet, z jasnim podtekstom, da so več tisočakov težke plače neokusne, če sindikalna baza svoje plače meri v stotakih.
Diskvalifikacija skozi plačo je v Sloveniji že zdavnaj dobila domovinsko pravico. Ko so Franceta Arharja odstavljali z mesta prvega moža Vzajemne so mu prav tako očitali višino plače. V Blatnem dolu je pač tako, da se še vedno vse preveč ukvarjamo s tem, kaj imajo in koliko zaslužijo drugi. Razen, seveda, če imamo tudi mi kaj od tega. Zato so bile pripombe slovenskih finančnih in ekonomskih strokovnjakov, da jih iz DUTB še nikoli ni nihče povprašal za mnenje (tako so poročali mediji), sila povedne.
Zato tudi ni nepomembno, da bi - če bi vlada uspela z znižanjem plač v DUTB za polovico - plače v slabi banki postale primerljive s poslanskimi in ministrskimi. Najbrž bi bilo potem vse v redu. Morda bi lahko slabo banko vodili kar poslanci. Aja, saj res ... .
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
