Tiskane izdaje
»Joj, ne že spet pogrevanje vojne tematike!« Tokrat ne gre za to, kdo je kje postavil ali odstavil spomenike, ampak za pop glasbo.
To vedno bolj nadležno zvrst glasbe, ki se predvaja na nekaterih radijskih postajah z namenom zabave (?) ljudskih množic. Še posebej agresivno pa zvenijo v trgovinah. Še navadnih športnih copatov si ne moreš kupiti, ne da bi te pretreslo kakšno obsceno besedilo »Fuck, jeah, jeah, jeah«, ki rohni po trgovini.
Ali hočejo trgovci, da kupim golf palico samo zato, da lahko utišam njihove zvočnike? Ali kakšna bunda iz zimskega programa lahko ustavi plaz kletvic? Kmalu bodo božično-prisilni nakupi, blagor nam, ko bomo lahko do slabosti poslušali zvončke. Ni idealno, je pa možno za silo prenesti.
Za vsak slučaj sem prijazno vprašala študentko Anjo v prodajalni oblek in prodajalca Tomaža v športni trgovini, ali mladi lahko izberejo glasbeno zvrst in jakost glasbe v trgovinah. »Ne!« je bil odgovor tam in še na drugih mestih. Jakost in zvrst glasbe določijo »šefi«. Kaj naj vam sporočimo, dragi šefi? Nič čudnega, da vedno več ljudi kupuje po spletu. Ni ravno fenomenalno pomerjati hlače, medtem ko vate rohni najbolj ceneni tehno. Še gumb težko najdeš v takšni kakofoniji. Zaradi ene kitice Zdravljice se je skregala vsa država, ki kot v transu nakupuje, medtem ko jih popevka zmerja in pošilja lizat tla.
Tako daleč je vse skupaj šlo, da pop pevka Nicki Minaj erotizira nacizem. Je v pop glasbi res dovoljeno vse? Iztegnjena roka v pozdrav, slavljenje nasilja? Ni panike! Poleg tega, kakor je tvitnila, je producent videa Jud. Ne, pevka več kot očitno ne razume.
Prav te dni se je javno opravičil komik Dan O'Reilly, ker so šle njegove domislice na račun spolnosti in nasilija čez rob. Sledil je protest britanske javnosti in ukinitev oddaje. V pop glasbi pa lahko stojijo tanki in se slavi brutalna spolnost. V imenu umetnosti, in če še to ni dovolj, feminizma, pa še kaj bi se našlo, da se priredi »potrebam trga«.
Erotizacija fašizma, nacizma in drugih oblik ekstremnega nasilja ni nič novega. Številni ljudje pri tem doživljajo ekstaze. Tudi za resne depresije ni dovolj terapevtov, kaj šele za tovrstne apetite, ki prinašajo dobičke. Biči in uniforme so arzenal številnih tovrstnih »zabav«. Ko se je oskarjevka Sandra Bullock ločevala, je na dan prišla fotografija moževe ljubice, ki se je ukvarjala s pornografijo, s kljukastim križem na roki. Lahko smo se prepričali, da določene skupine tovrstno ikonografijo ohranjajo živo. Tudi New York Times lahko »po pomoti« modno kolekcijo označi za »fašistični šik«, kot piše Laura Frost. Celo nekateri gejevski pornografski filmi erotizirajo fašizem.
Človeštvo še vedno ne more doumeti nepopisnih grozot druge svetovne vojne in jih najbrž nikoli ne bo. Kako sploh doumeti to, da se jih erotizira skozi pop kulturo?
Dežurni moralisti javnega dobra so ob tako neprijetnih vprašanjih po pričakovanjih tiho.
Potem se strokovnjaki različnih vrst sprašujejo, kako se lahko zgodijo brutalnosti, kot je izživljanje nad zaporniki v Guantanamu. Mučenje, povezano s spolno degradacijo sredi civilizacije. Brez razloga. Množična posilstva v vojnah. Da, zagrešijo jih tudi »naši«, kdor koli naj to že je.
Razvoj tehnologije napreduje z bliskovito hitrostjo, telefoni bodo kmalu previjali otroke in sadili rožice na Marsu. Človek pa je očitno veliko dlje od razumevanja svoje duševnosti.
»Nič ni resnično, vse je dovoljeno,« je zapisal Vladimir Bartol v svojem romanu Alamut. Kakor vemo, zgodba razkriva, kako se manipulira z ljudmi.
Zdi se, da to načelo še vedno privlači.
