Tiskane izdaje
»Skoraj zajočem, ko večer za večerom gledam dolge vrste beguncev. Spominjajo me na črno-bele slike iz časa ob koncu druge svetovne vojne, ki sem jih gledal v mladosti,« je včeraj, ob robu zasedanja Evropske ljudske stranke v Madridu, v čustvenem nastopu razlagal Jean-Claude Juncker.
Predsednik evropske komisije je utemeljeval sklic vrha EU-Balkan s »skoraj eksistencialnimi težavami« Slovenije, ki je kot majhna članica postala »prizorišče konfrontacije med enimi in drugimi«.
Z zaprtjem madžarske meje za pretok beguncev je kriza dobila nove, še bolj dramatične razsežnosti. Prej je pot od Grčije čez Balkan, Madžarsko in Avstrijo do Bavarske vsaj za silo delovala. Male države na balkanski poti v novih okoliščinah niso več kos položaju. Begunci, ki hitijo, ker se bojijo nemškega zaprtja meje, se morajo v mrazu prebijati proti severu po blatu in čez ledeno mrzle reke. Na mejah vlada kaos.
Vključevanje vojske v varovanje slovenske meje s Hrvaško in načrtovan prihod policijskih enot drugih članic v Slovenijo sta očitni znamenji novih razsežnosti krize. Vojska na notranjih mejah v EU je prizor, ki ga v mnogih »starih« članicah doživljajo s strahom. Zlasti v Nemčiji, kjer se vojska ne more dobivati takšnih nalog v civilni sferi.
V kritikah je veliko moraliziranja in dvoličnosti. Države na balkanski poti so preobremenjene in nepredstavljivo je, da iz drugih članic in Bruslja dobivajo bolj ali manj le simbolično pomoč. Že številke govorijo same zase. Prihod več kot 12.000 beguncev v Slovenijo v enem dnevu je glede na število prebivalcev enako, kot da bi v 24 urah v Nemčijo prišlo pol milijona ljudi. Tega najbrž niti velika Nemčija ne bi zdržala. Še več, iz Avstrije begunci prihajajo organizirano in po vnaprej predvidenih poteh.
Na drugi strani Hrvaška iz nepojasnjenih razlogov s svojim ravnanjem povzroča še bolj kaotične razmere v Sloveniji. V kritikah prerekanja balkanskih držav je veliko vzvišenosti. Balkan, obremenjen z dediščino jugoslovanskih vojn, je siva lisa na evropske zemljevidu in prepuščen samemu sebi. Tudi članice v same jedru EU imajo pred očmi le lastne interese in raje govorijo o medsebojni solidarnosti, kot da bi jo uresničevale.
Čudežne paličice za rešitev begunske krize ni. Po številni ministrskih srečanjih in vrhih EU se še ni veliko premaknilo. V Evropi je še veliko vdajanja iluzijam. EU se je več mesecev ukvarjala s predlogom evropske komisije o premeščanju beguncev iz najbolj obremenjenih članic, kjer bi vzpostavili posebne centre za njihovo registracijo (hot spote). Septembra so bile vzhodne nasprotnice sistema preglasovana. A sistem noče in noče zaživeti.
Od načrtovanih 160.000 beguncev v dveh letih so jih doslej prepeljali iz Italije na Švedsko in Finske le nekaj ducatov. V disfunkcionalni Grčiji, čez katero pridejo na balkansko pot skoraj vsi begunci, vzpostavljanje sistema poteka po polžje. Zunanji minister predsedujočega EU Luksemburga Jean Asselborn je pred nekaj dnevi ugotavljal, da begunci na Lezbosu bolj verjamejo tihotapcem kot uradnikom na terenu. Nekaj drugega kot sprejemanje sklepov na bruseljskih zasedanjih je njihovo uresničevanje v praski.
Tako v Grčiji premeščanje beguncev, preden se odpravijo na balkansko pot, ne more delovati. Že tako je upanje, da se bodo begunci v manjši meri odločali za nevarno pot čez morje v EU, če bodo vedeli, da so iz Grčije lahko premeščeni, denimo, na vzhod Slovaške, neutemeljeno.
Tudi načrtovano poglabljanje sodelovanja s Turčijo ima učinke le na dolgi rok. Bi obljuba Ankari, da bo napredovala na poti v EU, lahko ustavila katerega od beguncev, ki beži pred vojno?
Ostanejo še bolj ali manj slabi scenariji. EU lahko zajezi tok beguncev z odločnim varovanjem zunanje meje, s strogo politiko vračanja beguncev, z množičnim premeščanje ljudi neposredno iz taborišč v sosedah Sirije, z vezana trgovino s Turčijo, s kupčijami z Rusijo kot zaščitnikom Bašarja al Asada ...
Unija nima moči za rešitev sirske krize in drugih kriznih žarišč v širokem pasu od Afganistana do severne Afrike. Tako je v času, ko je zagovarjanje celovite, evropske rešitve begunske krize le politična mantra, postala pasivna jetnica položaja v bližnjem in bolj daljnem sosedstvu. Posledice se vidijo tudi v Brežicah in drugih slovenskih prizoriščih begunske in evropske tragedije.
