Tiskane izdaje
V Aachnu vsako leto podeljujejo prestižno nagrado Karla Velikega najbolj zaslužnim za povezovanje Evrope. Med nagrajenimi po prvi podelitvi nagrade leta 1950 so bili Jean Monnet, George C. Marshall, Henry Kissinger, Helmut Kohl, François Mitterrand, Valéry Giscard d'Estaing ... Lani je bil nagrajen Martin Schulz, pred desetimi leti s sloganom »motor za Evropo« Jean-Claude Juncker.
Oba, predsednik evropskega parlamenta Schulz in predsednik evropske komisije Juncker, se bosta jutri v družbi tretjega predsednika iz Bruslja Donalda Tuska, ki vodi evropski svet, v Vatikanu udeležila podelitve Karlove nagrade papežu Frančišku. Vsi trije bodo imeli slovesni govor v čast nagrajencu. Juncker in Schulz sta pred odhodom na Sveti sedež v nemškem Weltu objavila članek, v katerem sta razglasila, da je čas za bitko za Evropo.
»Duša Evrope so njene vrednote,« ugotavljata politika. Papež, njun naslednik med Karlovimi nagrajenci, upravičeno opozarja, da je Evropa, ki brani in varuje dostojanstvo ljudi, dragocena referenca za celotno človeštvo, sta zapisala. Ko je papež sredi aprila obiskal nesrečnike na Lesbosu, se je z lastnimi očmi prepričal, za kakšno človeško katastrofo je s svojim ravnanjem soodgovorna EU.
Kar so v zadnjem letu naredile številne članice Unije, gotovo ni bilo solidarno, odgovorno, evropsko. »Begunci niso številke. So ljudje z obrazi, imeni, zgodbami,« je v tvitu opozoril Frančišek. Z Lesbosa je seboj vzel na letalo dvanajst sirskih beguncev. To je več, kot je za reševanje velike tragedije naredila vrsta evropskih držav, med njimi tudi takšne z močno katoliško tradicijo.
Frančišek se v govoru ob prejemu nagrade najbrž ne bo ognil nezadovoljstvu z begunsko politiko EU. Kako zlahka se na stari celini opleta z »evropskimi vrednotami«, se vidi skoraj vsak dan. Tako je Unija prišla do točke, ko Junckerjeva evropska komisija predlaga, da se lahko vsaka članica, ki noče sprejemati beguncev, odkupi s plačilom 250.000 evrov »po glavi«.
Najbrž bi bilo bolje, če takšne lažne in prisilne solidarnosti, do katere se pride le s plačilom milijonskih zneskov, sploh ne bi bilo. Tudi druge opevane evropske vrednote politika zlahka žrtvuje, kadar so na mizi višji interesi. EU raje prezre ravnanje Turčije, da ne bi vznejevoljila Recepa Tayyipa Erdoğana, brez katerega ne more obvladovati begunskega vala.
Ko evropska komisija predlaga odpravo vizumov za Turke, se s kršenjem svobode medijev in obravnavo kritičnih časnikarjev kot turških teroristov ukvarja le v drobnem tisku. Preverjanje izpolnjevanja 72 pogojev za odpravo vizumov ni tehnično opravilo ugotavljanja dejstev, kakršno je v drugih primerih, marveč stvar političnih koristi. Zato govorjenje o verodostojnosti postaja čista farsa.
Tudi v kritikah je veliko licemerja. Kdor dlakocepi, bi glede pomanjkljivosti v bitki s korupcijo ali pri spoštovanju temeljnih pravic na Balkanu ali v Ukrajini, ki je že na poti do odprave vizumov, lahko odkril še veliko neizpolnjenih pogojev. Načeloma je odprava vizumov vendarle korak k boljšemu povezovanju ljudi in gospodarstev.
Toda hitra odločitev o Turčiji je posledica izsiljevanja, ki ga je Ankara uradno razglasila: če ne bo odprave vizumov, sporazum o beguncih ne velja več. Popuščanje takšnemu izsiljevanju lahko hitro pomeni, da bodo iz Turčije prihajale nove in nove zahteve. Odhod bolj pragmatičnega turškega premiera Ahmeta Davutoğluja, ki se je pogajal z Evropejci, bo položaj še bolj zapletel.
Vse skupaj je posledica tega, da več kot polmilijardna EU ni mogla oblikovati begunske politike z delujočim nadzorom na zunanjih mejah, pomočjo najbolj obremenjenim državam, solidarnostno delitvijo beguncev ... Posledice so bile spodkopavanje schengna, bodeča žica na mejah in konec koncev razvpiti pakt s Turčijo kot nujno zlo in zadnja rešilna bilka.
Bruseljska »sveta« trojica Juncker, Schulz in Tusk v Vatikanu ne more dobiti blagoslova. Pri Frančišku se lahko le skesajo, prosijo za odpustke in poiščejo tolažbo.
