Tiskane izdaje
Skupina finančnih ministrov držav z evrom je v EU edinstvena struktura. Čeprav ima zgolj neuradno naravo, je v njenih rokah orjaška moč. Med dolžniško krizo je s svojimi odločitvami odločala o milijardah, usodah držav in milijonov ljudi.
»Pozno ponoči je bila v desetih minutah sprejeta odločitev, da bo druga največja ciprska banka Laiki morala zapreti vrata,« je eden od opisov dramatičnega dogajanja marca 2013, ko so finančni ministri v noči na ponedeljek odločali o rešilnem programu za Ciper.
Takih dramatičnih zasedanj o Grčiji je bilo kar nekaj. Ministri vedno zasedajo za trdno zaprtimi vrati. Ko se zasedanje konča, prvi človek skupine, nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem v suhoparnem tehnokratskem jeziku pred časnikarji predstavi, kaj se je dogajalo in kakšno stališče so sprejeli.
Kljub veliki moči skupine demokratičnega nadzora nad njenim delom ni. Le redko uide v javnost, kaj natančno se je dogajalo za štirimi stenami. V zadnji fazi grške krize je predvsem veliko povezanega z ravnanji in nastopi finančnega ministra Janisa Varufakisa, ki je s svojim slogom in nastopaštvom med kolegi obravnavan kot nekakšen Črni Peter.
Tako resnobnim ministrom iz drugih osemnajstih držav z evrom bolj kot o konkretnih grških načrtih in žgočih vprašanjih raje razlaga o siceršnji Evropi in po predavateljsko z ideološkimi primesmi pojasnjuje, kaj vse bi morali narediti.
Povsem jasno se je tudi izvedelo, da manjše države, vključno s Slovenijo, še posebej odločno nasprotujejo popuščanju Atenam. Izza zaprtih vrat aprilskega zasedanja v Rigi so, denimo, ušle besede slovenskega finančnega ministra Dušana Mramorja, ki je kot prvi med kolegi razglabljal o načrtu B za Grčijo.
To srečanje v glavnem mestu Latvije bo najbrž šlo v anale. Na njem je bil Varufakis izoliran in se po njem sploh ni udeležil večerje s kolegi. Ti so ga po poročanju Bloomberga obtoževali, da je amater, hazarder, zapravljalec časa. To sicer ni bilo nikoli uradno potrjeno.
Za novo nadaljevanje misterija iz Rige je poskrbel sam Varufakis. V časniku New York Times je najprej zanikal, da so bili takšni očitki sploh izrečeni. Nato je sledila senzacija: avtorica je omenila ministrovo izjavo, da je posnel zasedanje, a da posnetka ne more objaviti, ker je vsebina zaupna ...
Zgražanje nad Grkom je bolj ali manj splošno. V hamburškem Sternu so ga razglasili za Gospoda Varufakisa iz grškega Stasija. Tudi strokovnjaki so začeli modrovati, da bi moral nemudoma s položaja, če so njegove trditve resnične. Iz Dijsselbloemovega urada so sporočili, da od vseh navzočih na zasedanjih pričakujejo spoštovanje zaupnosti. Tudi sporočilo evropske komisije je bilo podobno.
Varufakis poročanja o snemanju ni ne potrdil ne zanikal. Še več, pohvalil se je, da je njegovo spoštovanje zaupnosti pogovorov s kolegi zgledno. Minister, ki se vidi kot žrtev propagande v slogu Josepha Goebbelsa, očitno rad nastavlja pasti samemu sebi.
