Tiskane izdaje
»Pravila so pravila. Tudi če so neprijetna, jih moramo spoštovati,« se je glasila bruseljska mantra po prihodu Sirize na oblast v Grčiji.
Grški kolega je vlogo finančnega ministra Janisa Varufakisa na bruseljskem odru primerjal z »zajcem« na maratonu. Narekuje tempo. Njegovi nastopi so odmevni in sprva všečni, a v bruseljskem političnem stroju so neprepričljivi.
Atenam je v pogajanjih na bruseljskem odru na koncu uspelo dobiti vsaj nekaj simboličnih olajšav, s katerimi so se ognile brezpogojni kapitulaciji in bodo lahko ohranile obraz pred domačimi volivci. Njihovi upniki po drugi strani ne bodo sprostili nobene milijarde pomoči, dokler se premier Aleksis Cipras ne bo resno lotil nadaljevanja reformno-varčevalne politike.
Bruseljski diplomati že kar odkrito napovedujejo, da se v ozadju pripravlja »3. dejanje Odiseje«. Opustošena Grčija, ki je bila po izbruhu krize odrezana od finančnih trgov in se je lahko rešila pred bankrotom zgolj z izdatno pomočjo evrskih partneric, bo poleti potrebovala še tretji reševalni program, ki naj bi se gibal med 20 in 25 milijardami evrov.
Predvsem evropska komisija pod vodstvom Jean-Claude Junckerja ima veliko posluha za grške želje. Prizadevala si je za mehčanje stališč v evrski skupini, kjer je bilo pred pogajalsko končnico razmerje 18 proti 1. Drugače kot IMF in ECB grških reformnih načrtov ni pospremila z zadržki. Tudi finančni minister v socialistični francoski vladi Michel Sapin se je videl kot nekakšen most med Atenami in Bruseljem.
Diplomatski viri imajo za večje razumevanje za Atene tudi strateško razlago. Večje destabilizacije Grčije si nihče ne more privoščiti. Kaos v deželi na zunanji meji Unije in na robu nestabilnega vzhodnega Sredozemlja, bi še okrepil geopolitična tveganja za Unijo. »Juncker vidi zadevo v širšem kontekstu,« je prepričan visok diplomat pri EU. Navsezadnje, cena nadaljevanja pomoči Grčiji je nižja, kot bi bila cena spopadanja s posledicami kaosa.
Tudi glede Francije je evropska komisija pokazala veliko razumevanja. Juncker očitno noče, da bi bi njegova komisija obravnavana kot dogmatski »varčevalni bič«. Takoj po izvolitvi je razlagal, da »članice ne marajo lekcij iz Bruslja«. Pripravljen je tvegati obračun z Nemčijo. Komisar za gospodarstvo, francoski socialist Pierre Moscovici, je lahko uveljavil odločitev, da bo Pariz dobil še nadaljnji dve leti, do leta 2017, za odpravo kršitve maastrichtskega pravila o primanjkljaju.
Sicer so se v evropski komisiji zavarovali in zagrozili z disciplinskim ukrepanjem (v skrajnem primeru grozijo finančne sankcije), če Pariz v prihodnjih treh mesecih ne bo okrepil prizadevanj za strukturne reforme in zmanjšanje primanjkljaja, a manevrskega prostora za različno tolmačenje bruseljskih pravil je več kot dovolj. Ena od prvih večjih odločitev Junckerjeve komisije je bilo sprejetje smernic o bolj prožni uporabi pravil pakta stabilnosti ...
Ko je pred petimi leti izbruhnila dolžniška kriza, je obveljalo, da so preohlapna pravila državam omogočila nekaznovano kršitev meril. To je bila pot v dolžniško brezno. Na podlagi izkušenj je bil v dolgih pogajanj sprejet obsežen sistem pravil, ki naj bi učinkovito preprečeval nastajanje podlag za izbruh kriz. Pod Junckerjem pakt stabilnosti spet postaja bolj brezzobi tiger. Videti je tudi, kot da z velikimi raje dela v rokavicah.
Toda: če je Francija lahko dobila že tretje podaljšanje roka za zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja pod tri odstotke BDP, Bruselj ne more verodostojno »trenirati strogosti« na manjših. Ko sta Francija in Nemčija pred več kot desetletjem kot prvi članici nekaznovano kršili pakt, se je sprožil plaz, ki je pripeljal do dolžniške krize. Nauk, ki bi ga morali potegniti iz zadnjega dogajanja, je očiten.
Tudi Slovenija je bila dolgu v bruseljskem primežu postopkov in groženj s sankcijami. Še pred letom je bila v skupini najbolj kritičnih članic (države v rešilnih programih so bile obravnavane ločeno) s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji. Moscovici je včeraj vzpon Slovenije iz čezmernih neravnotežij v skupino članic z »normalnimi« neravnotežji predstavil kot zgodbo o uspehu.
Tako je Slovenija po več kot pol leta pozitivnih sporočil iz Bruslja še uradno izstopila iz skupine najbolj kritičnih članic. »Z zadnjo kljukico na rebalansu proračuna je bila zadeva ad acta,« je pojasnil diplomat. Težav je v očeh Bruslja še kar nekaj (pretiran delež države v gospodarstvu, tog trg dela, neprivlačno okolje za naložbe), a vsaj nekaj domačih nalog (krčenje primanjkljaja, rešitev bank, privatizacija) je v slogu nekdanje pridne učenke vzela resno.
