Evropska (stran)pota: Kdo vse bo plačal tovariša Ciprasa?

Pragmatična evropska politika potrebuje kakršno koli že hitro rešitev in raje odlaga težje odločitve v prihodnost.

Objavljeno
04. junij 2015 17.45
EU-SUMMIT/
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Dramaturgija v najnovejši fazi reševanja grške krize je klasična. Voditelji najmočnejših članic območja z evrom, IMF in EU na maratonskih nočnih sestankih, ki sledijo drug drugemu, premlevajo različne scenarije in predloge. En dan je Grčija tik pred bankrotom, že naslednji dan napoveduje plačilo dolga IMF.

Na začetku tedna je bila karavana v Berlinu pri nemški kanclerki Angeli Merkel, v noči na četrtek se je na večerji pri Jean-Claudu Junckerju v bruseljski palači Berlaymont ustavil grški premier Aleksis Cipras. V prihodnjih dneh bo gotovo na vrsti še kak prelomen sestanek, ki bo tlakoval pot do rešitve.

Tudi konec tedna se na vrhu G7 v Elmauu visoko v bavarskih Alpah ne bodo mogli ogniti reševanju Helenske republike. Kaj podobnega se bo najbrž zgodilo še prihodnji teden v Bruslju, ko bo vrh EU in Latinske Amerike.
Veliko o dogajanju dogaja takšnih kriznih sestankih o Grčiji ne uide javnost. Kvečjemu kakšne enostranske razlage in neuradni predlogi. Junckerjev glasnik je danes govoril tako o papirologiji kot o čenčologiji (rumourology).

To, kar je uradno, je nadvse suhoparno. »Bilo je dobro, konstruktivno srečanje. Narejen je bil napredek v razumevanju stališčih vsake strani na podlagi različnih predlogov,« so poldrugo uro po polnoči sporočili iz evropske komisije. Iskanje skritega pomena v izjavi vodje evrske skupine Jeroena Dijsselbloema, da so razlike še vedno velike, a da se zmanjšujejo, ni najbolj smotrno.

Vsekakor se stvari premikajo, saj na koncu mora biti sprejeta nekakšna rešitev, da bi se ognili črnim scenarijem. Cipras je bil ob odhodu videti kar zadovoljen. Vsaj nekaj je po njegovih željah. Vedno je zatrjeval, da odločanja ne bi smeli prepuščali tehnokratom, saj da Grčija potrebuje odločitev na najvišji politični ravni.

Po novem je lahko razčlenjeval rešitve z Junckerjem in Dijsselbloemom, redno se po telefonu usklajuje z Merklovo in Hollandom. Tudi zasedanje na najvišji ravni v Berlinu je bilo v okviru tega, bolj političnega modela. Toda Ciprasa ni bilo med povabljenci.

Kaj se bo na koncu razvilo iz takega reševanja krize, je seveda velika uganka. Vsaj na papirju mora biti rešitev takšna, da bo Cipras z njo lahko prepričal domače občinstvo in da po drugi strani ne bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli upnic. Tako kot je mandat na volitvah dobila Siriza (glasovi dveh milijonov volivcev), so tudi voditelji drugih članic legitimni in imajo pred očmi interese domačega volilnega telesa.

Skratka, če hoče Grčija še dobivati pomoč, mora kaj narediti, da se vrne na pot gospodarske rasti. V sporazumu bo nekaj manj zahtevanega varčevanja in davčnega kaosa, nekaj več bo zahtevanih reform in finančne pomoči. Tako IMF kot tudi vodilni finančni ministri na čelu z Nemcem Wolfgangom Schäubleja zahtevajo, da morajo biti številke na koncu usklajene in »držati vodo«. Kaj se bo z njimi dogajalo pozneje, je bolj ali manj skrb za prihodnost.

To, kar so v trojki pričakovali ob sprejetju prvega in drugega rešilnega programa v letih 2010-11, je ostalo le črka na papirju. Zmotili so se tako pri učinku varčevanja na gospodarstvo kot pri pripravljenosti grškege vlade na reforme. Od črnila na papirju do njihove uresničitve je pod Akropolo dolga pot. Če gre kaj narobe, oblast v Atenah že najde dežurne krivce kje v širni, »neoliberalni« Evropi.

Ko bo v prihodnjih tednih prvi sporazum (najbrž) pod streho, se bo spet začela nova bitka, saj Grčija potrebuje trajne rešitve. To ne pomeni samo razmisleka o prestrukturiranja dolga in več pomoči − v Ciprasovih očeh je samoumevno, da bodo članice z evrom še naprej zagotavljale redne finančne injekcije −, marveč tudi temeljite reze in preobrazbo Grčije, da ne bo v nedogled odvisna od pomoči.

Kljub temu je videti, da pragmatična evropska politika potrebuje kakršno koli že hitro rešitev in raje odlaga težje odločitve v prihodnost. Zato se bo za vse neprijetna grška agonija še nadaljevala.