Tiskane izdaje
Ves Bruselj je bil v nedeljo, ob koncu tedna mobilnosti, območje brez avtomobilov. Menda največje v Evropi. Na cestah in ulicah so bili le kolesarji, na kolesarjenje po mestu so se odpravile cele družine. Velika prireditev v parku pred kraljevo palačo je bila kot utopija nekakšnega boljšega sveta: točili so pivo butičnih pivovarjev, na stojnicah so bile jedi iz ekološko pridelanih sestavin, postavljene so bile vasi z imeni zdravje, okolje, solidarnost. Otroci so preizkušali, kako lahko s solarno ploščico, obrnjeno proti soncu, poženejo elektromotorček.
V bruseljski politični retoriki je skrb za okolje in varovanje podnebja visoko na dnevnem redu.
Odhajajoči predsednik evropske komisije José Manuel Barroso je odpotoval na podnebni vrh v New York, kjer ni varčeval s samohvalo. EU je od leta 1990, ko se je njeno gospodarstvo povečalo za 45 odstotkov, znižala emisije toplogrednih plinov za devetnajst odstotkov. Mantra Bruslja se glasi: gospodarska rast in varovanje podnebja gresta z roko v roki. Da je k zmanjšanju emisij veliko pripomogel propad energetsko požrešne industrije v nekdaj socialističnih članicah, je raje zamolčal.
Sam vrh v New Yorku je bil predvsem vrh velikih besed in zgolj meglenih obljub. Države pred odločilnim pokrom nočejo odkrivati kart. Na prelomnem vrhu decembra prihodnje leto v Parizu − tako kot v Københavnu leta 2009 − se bo čakalo na zadnjo noč. Takrat bodo zadeve vzeli v roke Barack Obama & Co. in bo dosežen mednarodno zavezujoč sporazum. Najbrž. »Pozneje ko bomo začeli dosledno varovati podnebje, višji bo na koncu račun,« je glede počasnosti politike v Süddeutsche Zeitungu zapisal vodilni nemški strokovnjak za podnebje Hans Joachim Schellnhuber.
Medtem ko Indija, Kitajska ali ZDA po dolgem oklevanju na papirju napovedujejo ukrepe za zmanjšanje izpustov, je zelena pionirka EU videti, kot da je že kar utrujena od prizadevanj. Bruseljski načrti so v primerjavi z drugimi deli sicer res daleč najbolj ambiciozni, a ena od posledic gospodarske krize je, da je interesa za varovanje podnebja manj. Vplivna težka industrija opozarja na stroške prestrogih okoljskih omejitev in tudi dragih obnovljivih virov, čeprav študije že dokazujejo, da se cena proizvodnje elektrike iz vetra in sonca znižuje in postaja primerljiva s plinom.
Nemški kanclerki Angeli Merkel je pred letom dni na ravni EU uspelo zavreti uvedbo strožjih omejitev izpustov CO2 za avtomobile. Namesto leta 2020 bodo uvedeni leta 2024. Pred očmi je seveda imela interes nemških proizvajalcev vozil z močnimi motorji. Tudi glede certifikatov za izpuste CO2 podjetjem Unija vztraja pri rešitvi, ki se v praksi ni obnesla. Ker je sistem trgovanja z njimi doživel polom (cena za tono CO2 se ponavadi giblje okoli pet evrov in je je vsaj petkrat nižja, kot je bilo pričakovano), veliki onesnaževalci raje poceni kupijo dovoljenja, kot da z naložbami v tehnologijo zmanjšajo izpuste.
Pripravljenost na plačevanje višje cene za varovanje podnebja ima meje. Toda logika zagovornikov bolj odločnih ukrepov je prepričljiva: če se ukrepov lotimo pametno, bodo njihovi stroški veliko nižji kot stroški nezadostnega ukrepanja. Najbrž niti največji skeptiki ne zanikajo več, da je verjetnost dramatičnih posledic globalnega segrevanja že v prihodnjih desetletjih čedalje večja. Tudi vsak posameznik se bo moral na koncu čemu odreči. To, da se podnebje spreminja počasi in da že tako ne vemo, kaj se bo v prihodnosti dogajalo v svetu, ne more biti izgovor. Leto 2050 je daleč le na koledarju.
